Epilog

Moje pisanje se je končalo kar samo od sebe. Ne osvajam več sveta in le še redko se poglabljam vase. Pa vendar bi mi bilo po 262 objavah škoda zaključiti s kitajskimi cmočki. Včeraj sem med pisanjem seminarske po dolgem času slišala pesem Palabras para Paula, ki se me je dotaknila kot še nikoli. Še en dokaz, da vse dojamemo ob svojem času. Materinstvo je zame tako globoka izkušnja, da je ne znam sama opisati. Zahtevna, da si je vzela svoj prostor v mojem življenju in za nekaj časa pomedla z marsikatero mojo ljubeznijo. Zato se potovanja in pisanje za nekaj časa poslavljajo iz mojega življenja, fotoaparat pa je poln le še osladnih fotografij moje male. Srečen je vsak moj dan. Ta pa ostaja za spomin. Hvala vsem, ki ste me brali.

Če ti bodo povedali, da sem jokala,

ko se te vzela v naročje. 

Si nisem mogla pomagati, 

ker te imam tako rada.

                                          
                                                              (La Oreja De Van Gogh, Palabras para Paula) 

Kitajski cmočki

 V nedeljo sem na obisku opazovala spretne roke ene mojih najljubših kuharic. Kljub ingverju je bila super večerja!

 

 

 

Od višine se zvrti -Toronto

Namesto na morje sva se šla letos potepat na vzhodno obalo Kanade. Kot sem si predstavljala je narava prekrasna, spočila sem si možgane in jih pripravila za naporno jesen. Prijetni utrinki bodo ostali v spominu, nekaj pa si jih po dolgem samevanju zasluži tudi blog. 

Mesec dni je je težko strniti na eno stran, še težje pa je izbrati med več kot dva tisoč slikami.  Priletela sva v Toronto in tam ostala nekaj dni, da sva prebrodiva jet lag. Najbližje najinemu hostlu je bil China Town, se pravi drugačna Kanada kot sva jo pričakovala.

Royal Ontario Museum je bil skoraj prevelik za naju, v Science centru sva bila skoraj edina odrasla, ampak Kanada ima res kul muzeje in galerije (čeprav seveda najbolj zanimivih razstav ne smeš slikat). Sašo je kot majhen otrok gledal okostja dinozavrov, jaz pa sem razmišljala, kako bi z veseljem  tole omaro odnesla s sabo domov :)

CN tower je obema malo dvignil pulz, če ne prej pa stanje na steklu več kot tristo metrov nad zemljo. Moja sodelavka bi zagotovo komentirala, kako morajo mesta vedno tekmovati med sabo v tem, kdo ima večjega. Toronto je ta sloves ohranjal več desetletji.
Letos so uvedli še eno turistično novost - hojo po robu stolpa, kar sva mirno izpustila. Šla sva raje po rent-a-car in se odpeljala proti naravi.
 

30 za 30

Za mojih rosnih trideset se nas je točno trideset zbralo pred Jamo Pekel na pikniku, ki je bil čisto po moje. Poleg krasne čokoladne torte, ki je baje krasno uspela, sem ponosna še na lov na skriti zaklad. Takšen za velike otroke seveda. Super je bilo gledati, kako sta se dve skupini pod vodstvom kralja in kraljice fižolov zapodili iskat nož in lopatko za rezanje torte. Sicer sem že okoli druge zjutraj omagala, danes pa mi je žal, da je bilo vsega tako hitro konec. Ampak šele zdaj vem, da kakšen zalogaj je priprava dobrega piknika pa tudi kakšna zabava je potem to. Seveda ne bi šlo brez vseh, ki so se velikodušno izkazali in pomagali, zato vsem hvala!

 

 

Prebujanje s prvimi jutranjimi žarki

 

Nekaj do šestih me je prebudilo vzhajajoče sonce. Idealen čas za tek med vinogradi in do sosedov Italijanov. Zdi se mi, da  vsak dan delovnega dopustu na morju bolj koristi moji duši in telesu.

Trideset

 

 

 

 

 

 

Z resnično najdražjimi sem preživela ta dan, z najbolj kičasto torto in prvim piknikom za našo domačo hišo. Strašno lušno!

Malo majhnih besed

Vedno bolj sem redkobesedna. Fotoaparat nosim samo še na morje, zato sem vedno bolj redkoslična. Imela sem nekaj neprespanih noči, kar se mi že dolgo ni zgodilo. Čez dan se dobro držim, ponoči pa me skrbi. Izzivi življenja zgleda. Čakajoč, da se razplete nekaj fotk iz že skoraj davnega kolesarjenja na Rab. 

Cambridge instant

Anglija v pravem smislu. Zelena ravnina, stare stavbe, očarljive vrtnice, oblačno nebo in z ingverjem prepojena hrana. Na ravnino se kar nisem mogla navadit, pa tudi jem veliko rajši naše kuharije. V čajih  in Nobelovih nagrajencih pa še vedno razturajo, zato so štirje pripotovali z mano domov. Čaji, seveda :)