Svojo odisejado sva zaključili v Montereyu, in sicer z morskimi levi, enim modrim kitom in dvema kitoma grbavcema. Škoda je iti mimo Pacifika in to izustiti. Zdaj sva doma, čisto neprespani, pa vendar nobena od naju ne more zares spati. Tudi prihod domov ima svoj čar, s skakanjem v objeme in pranjem gor perila.
Tale Amerika je bla res kul in na izi. Če odmislim komarje, mrzle noči in predolge ure na letalih in letališčih je bil vse skupaj en krasno zabaven obisk živaskega vrta, v katerem je zabavno opazovati tudi ljudi. Dolga pot (7000 km) za poceni denar (skupno sva za benz dale 235 ojrov) z vonjem po borovcih in okusom po peanut butterju in Snickers sladoledu. Prazni glavi so že napolnile neutrudne misli o jutri in potem, o službi in drugih ljudeh. Poteka že akcija reševanja slik iz pokvarjene spominske kartice in drgnjene suhe kože iz podplatov. Ja življenje te res hitro (skoraj prehitro) potegne nazaj. Si pa seveda bogatejši za mnoga spoznanja. Recimo veš, kako se pravilno izgovori funtain, veš, kdo je bil Fremont in kako globok je Grand Canyon. Pa če ti to kdaj pomaga v življenju ali pa ne :)
3 komentarji:
Je moralo bit carsko.
se že veselim, ko si boma tudi midve skočile v objem.
pa sama ušesa so me o vsem, kar se vama je dogajalo
@luka: res je bilo! Gremo nazaj! :)
@Saša: že raztegujemo in stiskam roke za ta objem in brusim jezik na vso moč!
Objavite komentar