O ljubezni in sreči

Dnevi v novem domku kar bežijo. Vsake toliko me kdo vpraša, če mi ne bo dolgčas in če se ne bom počutila osamljeno. In jaz vztrajno odkimavam, čeprav se zavedam, da sem krvava pod kožo.
No pa je prišel moment. Trenutku slabosti so pripomogli neprespanost, pms in gora nezanimivih člankov. Končno sem po dolgem času dočakala to svoje delu namenjeno popoldne za popestritev pa čajček in kakšen del butaste serije, ko se je zapletlo. Samo še na Šmakro, samo še kosilo, samo še posesam, samo še malo patetike preden se lotim dela. Takrat so se priplazile črne misli o meni in mojih vezah. O dolgih večerih, o mojih letih, o princih in žabah... Mirno sem se zalotila, kako se vsedam na vrtiljak, ki se bo vrtel samo hitreje, vse bo bolj brez smisla in prihodnosti.
Np, ne grem se peljat. Ne vem, verjetno je bilo za nas evolucijsko neskončno pomembno, da smo se parčkali in definitivno je to fajn in kul, ampak res mi ni jasno, zakaj me to, s kom spim oz. hodim tako zelo definitra. V resnici nimam nič proti, ampak me vsaj pet ljudi na dan vpraša po mojem ljubezenskem življenju. In jaz se to kar naprej sprašujem.
Bolj kot obračam misli, se mi zdi, da smo skoraj vsi včasih tako lačni občutka ljubljenosti, da bi ga jemali drugim in pisali protestna pisma bogu. Hecno pa je, ker ta občutek pri meni vseeno velikokrat ne kolerira z številom poljubov in sladki SMS-jev. Bolj z mojo dobro voljo, lepimi mislimi o svetu, pozitivno samopodobo in občutkom hvaležnosti. Zato sem vesela vseh tistih dni, ko mi uspe, da se spomnim tega, začutim in sem srečna. Simona, kako torej ljubezen? Jah, super! ;)

O belih svečkah in belih konjičkih

Zarad plačevanja starih računov in švicanja za računalnikom s poskusi izogibanja blogov in FB-ja, bo danes eden prvih prvih novembrov, ko me ne bo za druživnskim grobom in popoldne pri teti na potici.

Letos mi ni do velikih črnih grobov, kjer so pokopani tisti, s katerih smrtjo sem se uspela sprijazniti. Ramišljam o majhnih belih grobkih z belimi svečkami, lušnimi angelci in belimi konjički. Letos so z novo službo postali del mojega sveta. Ne morem čisto dobro razumeti, čemu so smiselni tako kratki obiski na zemlji? Bolečine njihovih najdražjih pa so globlje od tistih, ko nam umrejo tisti, ki so dalj časa z nami. Sprašujem se, če se navadiš. A se kdaj sprijazniš z življenjem, ki je pač nelogično, nesmilno in včasih tako nefer...
Verjetno bodo brez teh odgovrov danes na mojem balkonu gorele tri svečke, za dva mala sončka in našo Cino. Stara gospodična bo počivala pod pušpenjem v naši fliki gozda. Če bom pa drugo leto stala na družinskem grobu, ki se že leta ni spremenil, pa me ne bo čisto nič motilo.

A je to? Poličke, seveda!

Aleluja! Ne morem verjet! Po dveh mesecih so končno končane!!! Pač tako je, če se stvari lotijo profesionalci izurjeni v drugih kategorijah kot jih zahteva delo.

Potrebne sestavine:

• vrata, ki so neuporabna
• močna želja po zazidanju teh vrat
• dva krepka junca, da izbijeta vrata in poboje
• en vztrajen brat in ena tečna baba, da zazidata steno
• knaufi, šraufi, mašine, lepilo za ploščice, en hobok kita, šmirgl papir
• dolge ure, pridne rokce in kvaliteten (po moznosti akademsko izoblikovan) augenmas
• ure obupa in nekaj negativnih avtomatskih misli: "to ne bo nikol fertik!"
  
• pralna barva in dve lušni priganjalki

In še kronološki fotomaterial:

Bye bye baby

Rabila je natanko deset sekund, da me je očarala. Tako zelo, da me je vrtela okoli prsta, kot ta glavna šefica. Pa ne samo mene. Vsi pri nas smo se trudili, da bi z njo vzpostavili odnos, kakršen ga pričakuješ, ko nabaviš psa. Np, Cini se je obnašala kot kraljica sveta in mi smo ji pustili. Skoraj šestnajst let, dokler se ni deset ni pred usodno sredo začela poslavljati. Kolikor grozno jo je bilo gledati vso ubogo, smo bili veseli, da smo se lahko od nje vsaj poslovili in jo do konca neskončno crkljali. Ostaja grozliv pogled na njene igrače, ki še ležijo po hiši. Tolažbo bo prinesel čas, pomaga pa obisk grobka v našem gozdu, objemi najbližnjih in neopisljiva vera v pasja nebesa.

Kopalnico ima, kopalnico ima!

Strogo spoštujem nasvete prijateljic. Sploh kadar so podprti z dragocenimi izkušnjami. Zgodbe, kako so čudovite ženske ideje za opremljanje stanovanja zatrte v kali ponavadi ravno od princev na belih konjih, me ganejo do srca. "Simona, naredi si roza na rozo, če ti paše!" No mogoče ne ravno po celem stanovanju, sem se pa malo pocrkljala v kopalnici...

Janežmanija

na hitro se prebere kot jejžešmarija. Ampak ne, za nič slabega ne gre. Gre za to, da je naša mami letos prvič posadila doma koromač, ki je obrodil tako rodovito, da nismo vedli kam z njim. Potem sem ga ponujala naokoli, pa je me je nekaj ljudi hecno gledalo, kaj to za en plevel jaz jem. Zato delim z vami, njegovo biografijo:

Tkole se je razbohotil na našem vrtu ...


... in potem neusmiljeno pristal na deski skupaj z dolgodnevnim vrtnim kolegom porom ...

Skupaj sta se povaljala in nato zaplavala v housewarming župci:

... končala svoje poslanstvo s toplim pozdravom lačnim obiskom...


... in odtegnila vašo pozornost s čudovitega prtička za pogrinjek :)

P.S. Sem že omenila, da ima koromač najraje ingver, curry in limono? Pa tud z praženimi marelami si je dobr :)

Zakaj imam službo?

Prevalenca duševnih motenj glede na posamezne diagnoze. Moram rečt, da tale slikca zgleda veliko lepše kot v težave v živo. Tko da, če se kje najdete, vidite, da le niste med izbranci :)

vir

Mmmmmmmm.......

Prinešeno iz obljubljene dežele, ker je obetalo drastično spremembo kože in neskončno razvajanje. Kakavov lipstick in bodybutter iz brazilskih oreščkov sta več kot vredna tako troganja čez lužo kot tudi zasoljene cene (8$ in 20$). Priporočam sploh po prvi vroči sivkini kopeli v novi kopalnici :)!