12 julij, 2009
Let's (don't) go big!
03 julij, 2009
Pa jo mamo!
Ko sem še s kurami hodila spat je Trefalt ob nedeljah ali sobotah zvečer trobil, da naj darujemo za novo pediatrično kliniko. In smo darovali. Potem smo darovali še pri Miši Molk, Mariu in Stojanu Auru in kaj vem kje še vse. In novo pediatrično kliniko smo dobili v pičlih dvajsetih letih. Se vid, da ima super mentorci. Čisto zares pa sedaj zbiram najbolj zeleno sliko, da si jo napopam na steno!!! A glasujete?
Zame je bil včeraj dan D, ko sem prvič uradno svojo bičikleto parkirala pred zeleno lepotico in nastopila delo v svoji novi kletni sobani :) Glede na to, da sem se prej potikala po celi bolnici in da smo imeli ambulante v sili tudi po balkončkih, je razkošje celih stolov, delujočih računalnikov in odsotnost zidne plesni neprecenjiva. Klinika je res lepa, ampak včeraj sem začela cenit dnevno svetlobo še bolj kot vsi rudarji Slovenije. Čeprav ne mislim vseh svojih plus osem ur preživeti v svoji luknjici, me je Jaka razveselil s temle psihološkim izvidom! Sploh sem navdušena nad predpisano terapijo!
Simona P prihaja v psihološko obravnavo na napotilo same sebe z napotno diagnozo "claustofobia neurosis". pove,da v temnih, zatohlih, kletnih, rumenih prostorih brez oken ne more dihati, da jo stiska v prsih, da ji pospešeno bije srce, ima vrtoglavico in motnje zavesti. Poleg poglobljenega kliničnopsihološkega intervjuja smo aplicirali še jakovo lestvico klavstofobičnosti (JLK-1), lestvico obstruktivnega dih anja v kletnih luknjah (LODKL-3) in skalo stiskanja v prsih (joškostisk 5). Rezultati kažejo, da je deklica že pomembno klinično klaustrofobična in kot taka ne zmožna nadaljevati delo v obstoječem delovnem okolju. predlagam premestitev na drugo delovno mesto, z več svetlobe in svežim zrakom ter terapijo "crnijebacjebecelonoc" po tri do petrkrat na teden (na napotnico).
Jaka Tamse, univ.dipl.psih, nekoč spec. klin. psih
30 junij, 2009
Kolonija cukrov
je skor končana. Bila velik bolj u izi od prejšnje, ker je veliko lažje če že poznaš režim, maš tu prijatle in še pomočnika ;). Čeprav sem bila v službi, sem uspela v desetih dneh:
- kr ene parkrat it na jutranji joging med vinogradi in malo po gričkih
- parkrat plavat v morju (in se pustit svoji najljubši mulariji, da te vrže oblečenega v bazen)
- dvakrat žurat in se pri tem počutit kot 16-letnik, ko te noben ne sme dobit
- Jakata naučit, kako bit najboljši psiholog v koloniji
- potolažit ene par otrok (pa seveda koga tud mal frustrirat :)
- dobit nov heksnšus
- zapet na karaokah o ljubezni in se delat, da sem fant, ki se dela, da je punca
- spoznat, kako se ne bi branila delat v naravi, čeprav te pri tem pikajo mravlje v rit
- se nacrklat z malimi cukrčki za eno leto!
21 junij, 2009
Sladkorčki!
Kak so sladki moji sladkorčki! Letos sem spet na Debelem rtiču, kjer učim mladičke, kako preživet v tem težkem svetu :) No sej ni tko hudo, zaenkrat je vse zelo zabavno. Sploh ko dobim po koncu delavnice takole risbico od deset letne punčke, ki pravi da bo slikarka:
In potem še Ksenija reče: "Ja glej! Pa ti tvoji zobi!". Mhmmm, ti moji zobje :)
17 junij, 2009
Prva pomoč
Tako drvijo dnevi mimo mene, da se včasih skoraj srečam kje, vso drvečo in že precej utrujeno. Kar se mi dogaja mi sproža celo paleto intenzivnih občutkov, le jezna sem na srečo bolj malo. Vseeno pa ne morem mimo, ne da bi z vami delila letošnjega najbolj izvirnega darila (čeprav je letos vsem uspel strel v črno in še enkrat hvala). No, ampak tale lepo prosim. Tisti, ki ste brali moje tegobe in pametovanja, vam bo takoj jasna neprecenljivost najljubših, ki mi želijo tako dušemirno prihodnost. Očitno se vam me ni treba več bati pa tud mobitele lahko spet date na mizo :)
07 junij, 2009
O naših krasnih možganih
Prepričati mojo leno dušico in blago dislektične možgane, da se gredo piflat skor 1500 strani agleškega strokovnega teksta, je mogoče samo pod pogojem, da je stvar strašno zanimiva. In za moje pojme so ena najbolj zanimih stvari na tem svetu človeški možgani. Ko vidiš kaj vse zmorejo in kako hitro pa česa tudi ne več, pri tem dojameš da je tako ali tako vse njihov konstrukt, skoraj nehaš verjeti v kar koli drugega.
Kadar gledam bolnike z nevrološkimi izpadi in psihiatričnimi motnjami se sprašujem, kako oni doživljajo svoje stanje. Ali opazijo razliko v doživljanju ali se sploh zavedajo, da drugi določene stvari dojemajo drugače. Iz vse te nevrofrik radovednosti mi je bila fascinatna že izpoved nevrologinje Jill Bolte Taylor, ko je javnosti iz lastne izkušnje opisala možgansko kap v levi hesmisferi. Od takrat si lažje predstavljam, kaj pomeni, da je desna polovica možgan odgovorna za prostorsko, sočasno doživljanje sveta, leva pa bolj za verbalno, zaporedno in logično plat. Lažje razumem zakaj ljudi stvari drugače vidimo, si jih po svoje razlgamo in kako imamo lahko vsi na nek način prav.
Kakor mi je grozno slišati, kako človeka pridazanejo določene možganske ovare, nekaj v meni pije take zgodbe. Tako sem "pohlastala" film The Diving Bell and the Butterfly, ki se je ne vem kako znašel na mojem računalniku, časa ždel in čakal na dolgočasno nič-se-mi-ne-da nedeljo, da je pokazal svoj sijaj. Resnična zgodba o uspešnem novinarju revije Elle Jeanu-Dominique Bauby-u, ki je pri 43-ih letih po možganski kapi ostal popolnoma paraliziran razen levega očesa, pri čemer je bilo njegovo mišljenje v glavnem neprizadeto. Tako imenovan "lock-in" sindrom me navda z grozo že samo, ko pomislim, da bi vse videla, slišala in razumela pa nič ne bi mogla reagirati (se še spomnite Dahlove zgodbice iz Poljubčka?). Ja, film se vleče. Kot so se verjetno vlekli Jeanovi meseci. Ure in ure ko se nič ne dogaja. Pa vseeno pokaže, da se splača ukvarjati s tako prizadetimi ljudmi. S pomočjo terapevtk Jean najde stik s svetom. Še vedno določenih stvari ne mara. Še vedno ljubi in je ljubljen. Na koncu še seveda napiše knjigo (valda, če ne ne bi bilo filma :).
Ne vem točno, kaj mi je pri vsem tem najbolj všeč. Videti kaj vse zmore (ali pa ne) tista skravžlana dobra kila mesa v naši glavi; način kako je podana zgodba, skozi oko dožiljajočega; ali novo vlito upanje, da se 14 mesecev ali kolikorkoli že splača. Ker lahko človek začne ponovno upati. Ja, včasih to res rabim.
Kadar gledam bolnike z nevrološkimi izpadi in psihiatričnimi motnjami se sprašujem, kako oni doživljajo svoje stanje. Ali opazijo razliko v doživljanju ali se sploh zavedajo, da drugi določene stvari dojemajo drugače. Iz vse te nevrofrik radovednosti mi je bila fascinatna že izpoved nevrologinje Jill Bolte Taylor, ko je javnosti iz lastne izkušnje opisala možgansko kap v levi hesmisferi. Od takrat si lažje predstavljam, kaj pomeni, da je desna polovica možgan odgovorna za prostorsko, sočasno doživljanje sveta, leva pa bolj za verbalno, zaporedno in logično plat. Lažje razumem zakaj ljudi stvari drugače vidimo, si jih po svoje razlgamo in kako imamo lahko vsi na nek način prav.
Kakor mi je grozno slišati, kako človeka pridazanejo določene možganske ovare, nekaj v meni pije take zgodbe. Tako sem "pohlastala" film The Diving Bell and the Butterfly, ki se je ne vem kako znašel na mojem računalniku, časa ždel in čakal na dolgočasno nič-se-mi-ne-da nedeljo, da je pokazal svoj sijaj. Resnična zgodba o uspešnem novinarju revije Elle Jeanu-Dominique Bauby-u, ki je pri 43-ih letih po možganski kapi ostal popolnoma paraliziran razen levega očesa, pri čemer je bilo njegovo mišljenje v glavnem neprizadeto. Tako imenovan "lock-in" sindrom me navda z grozo že samo, ko pomislim, da bi vse videla, slišala in razumela pa nič ne bi mogla reagirati (se še spomnite Dahlove zgodbice iz Poljubčka?). Ja, film se vleče. Kot so se verjetno vlekli Jeanovi meseci. Ure in ure ko se nič ne dogaja. Pa vseeno pokaže, da se splača ukvarjati s tako prizadetimi ljudmi. S pomočjo terapevtk Jean najde stik s svetom. Še vedno določenih stvari ne mara. Še vedno ljubi in je ljubljen. Na koncu še seveda napiše knjigo (valda, če ne ne bi bilo filma :).
Ne vem točno, kaj mi je pri vsem tem najbolj všeč. Videti kaj vse zmore (ali pa ne) tista skravžlana dobra kila mesa v naši glavi; način kako je podana zgodba, skozi oko dožiljajočega; ali novo vlito upanje, da se 14 mesecev ali kolikorkoli že splača. Ker lahko človek začne ponovno upati. Ja, včasih to res rabim.
01 junij, 2009
Lila Downs

Pozabila sem zapreti usta, zaradi mravljincev sem si mogla obleči plašč in spet se mi je zaluštala moja ljuba Mehika...
31 maj, 2009
Razvada
Tole je vrhunsko crkljanje upoštevši tiste dneve, ko moraš doma pesnit članek (katerega rok za oddajo je že zdavnaj potekel) inn gledaš skozi okno svež in sončen majski dan. Ni malenkost niti, da je palačniko spekel moj oči, da je gozdne jagode na našem vrtunabrala moja mama, ki je prav tako skuhala tole izvrstno borovničevo marmelado, ter da so vse te dobrote prišle skupaj z mojo najljubšo Cino. Mmmmm!
Naročite se na:
Objave (Atom)

