Prebujanje s prvimi jutranjimi žarki

 

Nekaj do šestih me je prebudilo vzhajajoče sonce. Idealen čas za tek med vinogradi in do sosedov Italijanov. Zdi se mi, da  vsak dan delovnega dopustu na morju bolj koristi moji duši in telesu.

Trideset

 

 

 

 

 

 

Z resnično najdražjimi sem preživela ta dan, z najbolj kičasto torto in prvim piknikom za našo domačo hišo. Strašno lušno!

Pod mojim oknom

Pomlad ima eno samo pomanjkljivost. To, da mine.

Sonce, morje in dve oranžni motorki

Prejšnji vikend smo na Rab. Fantje so podirali drevesa, jaz sem kazala s prstom. Sobota je bila

daljša od ponedeljka, ampak vsako minuto bolj zabavna, že tako skrajšana nedelja pa je švignila mimo. Ah, tale pomlad je res krasna!

Brum, brum, jz grem kar stran!

Kaj tako rohni?

Hrup je zbudil strupene četnike, brrrrrrr.....


Rabski mesarji so za štose...

Kiči-kič, ampak super vzdušje za večerjo na plaži...

Morje prvič letos

Sonca skoraj toliko kot poleti, stopinj pol manj, burje pa za prodajat :)

Krasno za spočit živce, nafilat vitamin D in se nacrklat za cel teden :

Malo manj sem navdušena nad novo trajektno luko, ki bo kot kaže poleti zaživele nekaj sto metrov stran od naše plaže. Hmmm...

V Senju pa je že pomlad. Ah, kdaj jo bomo pa mi priklicali? Aja naslednjo soboto :) Komaj čakam!

Ob koncu

Dopust ob koncu decembra je zakon. Videla sem Ljubljano podnevi in ponoči. Videla sem Pepelko na ledu z mojimi tamalimi, ki skoraj niso več mali. Dve družinski kosili, od tega samo eno z novoletno jelko. Od božičnih piškotov in čokoladnih muffinov niso ostale niti drobtine. Celo kartice sem sfiniširala, oprala cunje in nakupila darila. Pa kavice in kofetki ter sončni sprehodi s Pužo. In kaka bustasta komedija za zaspat. Kak fajn!

Pa pogled nazaj? Premetavalo me je. Ampak v dobrem smislu. Na koncu se je morje ravno prav umirilo. Stanovanje se je spet napolnilo. Prst se je za silo pozdravil. Pravi ljudje so mi v pravem trenutku res veliko pomagali. Hvaležnosti še preveč. Naprej? Sanj za drugo leto ne manjka. Od koncev do novih začetkov. Mogoče potep po najdaljši železnici. Mogoče nič posebnega. Če bo ravno tako polno sladkih objemov in smeha, bo super!

Se veselim

Se ne spomnim kdaj sem se tko skeširala za nekaj ur. Tega koncerta pa se res veselim in če bom vsaj polovico tako razpoložena kot sem danes, mi bo super!

Ko zorijo češnje...

... se jaz uradno postaram. Krasno je videti, kako nekdo pozorno posluša moje želje in me potem preseneti. Ustvarjale sposobnosti moje Saške pa je poleg mojega stanovanja že nekaj mesecev na veliko zadovoljstvo vseh deležen tudi svetovni splet :)


...je krasno je speči pito in torto po lastni želji in z njo pocrklat svoje najdražje. Ugotoviti, da tudi če nisi pristaš želatine, lahko narediš krasno skutno-sadno torto na lešnikovem biskvitu, če kupiš agar-agar in pokličeš na pomoč dve strašno simpatični kuharci. In spet potrditi dejstvo, da goste najhitreje in najlažje zadovoljiš s porovo-gorgonzolino pito. Mmmm...

...prihajajo med nas novi črvički. Mehki, jokajoči, dišeči in sladki. Se mi zdi, da se kar topim, ko mi spijo v naročju. Puža pa za vedno zgubi svoje materinsko opravilnost, a na srečo prav nič dostojanstva. Jaz se grem eno izmed nadomestih mam več kot stotim sladkorčkom na Debelem rtiču.

To in še več v srce segajočih trenutkov, mi pomaga, da pozabim, da bo drugo leto obletnica okrogla in da nekaj kvazi strašno pomembnega še vedno leži v predalu. Spomni me, kako je lahko junija življenje v barvah in oblito z ljubeznijo.

K sosedom

Povohat skoraj zrele fige. Pokazat Puži, kako se plava v morju. Prebrat tri strani knjige. Pomerit pet let stare kopalke. Polizat lučko. Pomežikat v sonce. Poiskat senco. Posončit nos in se prekmalu odpeljat nazaj.

Hvala

Za potrpežljive roke, ki se lotijo največje sklede motovilca na svetu, ga otrebijo, operejo in spakirajo za sabo.

Za orehovo potico, ki vzhaja le čez noč in zjutraj po sveže pečeni diši cela hiša.

Za sonček na Mrzlici in vetrc za Savinjo.

Za male in velike korenjake, ki se še ne sramujejo košaric in se znajo stisnit na kavču.

Pa za nadrobno nariban hren, sprehod s staršema, tradicionalni žegn s kurnikom, plastično kletko za prevoz mladičkov, prosti dan, napredovanje v službi, dolge debate in dober film.

Krog življenja

Ostaneš brez besed. Ravno tak brišeš kri in kakce. Puža pa je itak največja carica. Mogoče bi koga zanimala zgodba o mojem dvotedenskem kotitvenem dopustu, da bo imela Puža oporo pri najtežji tretnutkih in o tem, kako se nič ni zgodilo. Pa potem o hitrem obisku seminarja o zdravljenju debelih otrok v Avstriji, ko se je zgodilo vse :) Ampak ob ljubkem stokanju in cmokljanju postane vse tako brezpredmetno. Prvi pogled nanju pa si bom verjetno zapomnila, kot še danes v živo slišim prodajalca, ki s prsti potrkal po tleh, da je po hodniku je pritekla Cinika, skoraj nič večja od tehle dveh mladih dam. In tudi že vidim, kako težko jih bo poslat v svet.