30 za 30

Za mojih rosnih trideset se nas je točno trideset zbralo pred Jamo Pekel na pikniku, ki je bil čisto po moje. Poleg krasne čokoladne torte, ki je baje krasno uspela, sem ponosna še na lov na skriti zaklad. Takšen za velike otroke seveda. Super je bilo gledati, kako sta se dve skupini pod vodstvom kralja in kraljice fižolov zapodili iskat nož in lopatko za rezanje torte. Sicer sem že okoli druge zjutraj omagala, danes pa mi je žal, da je bilo vsega tako hitro konec. Ampak šele zdaj vem, da kakšen zalogaj je priprava dobrega piknika pa tudi kakšna zabava je potem to. Seveda ne bi šlo brez vseh, ki so se velikodušno izkazali in pomagali, zato vsem hvala!

 

 

Malo majhnih besed

Vedno bolj sem redkobesedna. Fotoaparat nosim samo še na morje, zato sem vedno bolj redkoslična. Imela sem nekaj neprespanih noči, kar se mi že dolgo ni zgodilo. Čez dan se dobro držim, ponoči pa me skrbi. Izzivi življenja zgleda. Čakajoč, da se razplete nekaj fotk iz že skoraj davnega kolesarjenja na Rab. 

"Post"pustna

Razen zmaličene fotke iz telefona sem zaenkrat še brez pustnih slik. Pustimo na strani dejstvo, da sem si prejšnji teden kupila nov fotoaparat. Preden ga bom obvladala, bom mogla pojest še nekaj juhe. Ne pa tudi čokolade in kremšnit. Jutri se namreč začne tradicionalni post in jaz se do prvomajskih počitnic poslavljam od slaščic, šmrk, šmrk! Zato prosim brez zamere, če prvi teden koga ugriznem :)

No pa še eno prvih fotk. Model: kdo drug kot Puža. Z malo žalostnim pogledom. Kot bi slutila, da bo šla čez vikend k dediju na počitnice. Ja, psi ne marajo sprememb. No vsaj ne do prve kosti :)

Ob koncu

Dopust ob koncu decembra je zakon. Videla sem Ljubljano podnevi in ponoči. Videla sem Pepelko na ledu z mojimi tamalimi, ki skoraj niso več mali. Dve družinski kosili, od tega samo eno z novoletno jelko. Od božičnih piškotov in čokoladnih muffinov niso ostale niti drobtine. Celo kartice sem sfiniširala, oprala cunje in nakupila darila. Pa kavice in kofetki ter sončni sprehodi s Pužo. In kaka bustasta komedija za zaspat. Kak fajn!

Pa pogled nazaj? Premetavalo me je. Ampak v dobrem smislu. Na koncu se je morje ravno prav umirilo. Stanovanje se je spet napolnilo. Prst se je za silo pozdravil. Pravi ljudje so mi v pravem trenutku res veliko pomagali. Hvaležnosti še preveč. Naprej? Sanj za drugo leto ne manjka. Od koncev do novih začetkov. Mogoče potep po najdaljši železnici. Mogoče nič posebnega. Če bo ravno tako polno sladkih objemov in smeha, bo super!

December je

Nisem še vidla lučk v mestu, niti okrasitve starega jedra po dnevi. Sem pa postavila mini smrekico in obesila omelo na hodnik, da ustvarim vsaj malo decembrskega vzdušja. Delovni tempo vztraja. V čast si štejem, da sem uspela kupiti oblekco za službeno za zabavo in že dve novoletni darili. Učiteljica joge je malo manj navdušena nad mojimi obiski, na aerobiki pa sem že skoraj kot duh, ki se kot star spomin prikaže vsakih nekaj mesecev. Vseeno ne uspem pozabiti, zakaj je tako. Kar ne narediš včeraj, te pač čaka danes in šef me to prijazno opomni vsakič, ko me sreča.

Letos bi začela z novoletnimi že zdaj: najprej rabim ideje za delo, ideje za darila, potem bi malo več časa in zanosa, pa nekaj miru v sebi, da bom lahko zares užila kak praznični trenutek. To bi bil lahko krasen december.

Po moje

Včeraj sem šla po dolgem času spet plavat. Najprej po dežju na Šmarko, nato še v bazen na kodeljevo. Bilo je super, samo priokusa klora v ustih se še danes ne morem znebiti. Kravl ostaja moja šibka točka, očala se še vedno rosijo. V glavi pa še vedno kot pred desetletjem plavajo Jinxi. V vodi nič ne slišim, nič ne vidim. Vse kar ostane so misli - vse moje, vse po moje.

Malancana

je nova barva mojih las. Nekako ne ravno načrtovana, ampak precej paše na siva jutra, ki so se začela vrstiti. Ideja o naravno rjavi, ki se je realizirala v črno rdeči. To je nekako zgodba večine mojih podvigov barvanja doma. Pa še vedno me savinjske korenine in ustvarjalna žilica zadržujejo, da tega čarovniškega postopka ne prepustim frizerju.

Se pa vsakič nekaj novega naučim. Recimo, da ima kana čudežno lastnost, da poleg las pobarva še pol kopalnice (vključno z zaveso v banji). Pa tudi to, da imaš po kani krasne lase, debelejše in težje - ravno dve lastnosti, ki sicer mojim manjkata. In se spomnim, da pokloni godijo. Sicer se vprašam, ali ljudje kar tako trosijo pohvale ali meni dejansko najbolj pristajajo spremembe. Vsakič namreč, ko kaj spremenim, nekateri vriskajo, kako sem sedaj bistveno boljša. Vljudnost gor ali dol, egotrip vedno paše :)

Jesenska

Jesen me ni nikoli preveč ganila. Preden uspem priti iz službe mi zdaj kraši dan kar pobegne. Je pa zato vsak ujet sončni žarek radost svoje vse. Včeraj, ko sem se peljala s kolesom iz službe, je popoldansko sonce pod kotom obsijalo javorjev drevored. Zadaj modro nebo in ples zlatih listov sta me pozivala naj znova razmislim o jeseni. Puža se strinja, nič ni bolj zabavnega, kot povleči palco izpod šumečega listja in skakati po gozdu. Goba sem, kostanj tja, no ja, morda pa se ji le pustim ujeti :)

Pestri vikendi so mi pustili nepozabljive vtise. Plitvička jezera so me napolnila, da sem zdržala še en delovni teden, obisk znancev iz Banja Luke pa je obudil nostalgične slike iz hiške moje babice, da bi skoraj ostala tam.

Brca

Evo, to pa je bila brca v rit. Ja res je, skoraj ne pišem več bloga, ker raje preživljam svoj prosti čas v službi :) No, ni čisto res, ko se mi uspe izmuznit delu, čoham Pužo, nabiram gobe in kostanj, pečem kruh (ja še vedno je aktualen), delam skuto, rešujem sudoku in jamram nad velikimi aftami.

Malo se mi je celo uspelo it potepat. Recimo prejšnji teden sem po več letih spet ugledala lepote Rogaške Slatine. Paviljon, kjer lahko za 2€ piješ mineralno vodo po mili volji je še vedno tak kot takrat, ko sem še hodila v vrtec. Hecno in nostalgično. Žal tu nekje ostaja tudi slovenska psihologija. Malo manj hecno.


Nostalgičen je bil tudi obisk jame Pekel. Ta tudi (in hvala bogu) ostaja ista, majna in krasna. Neskončno čarobno in domače.

Poletje je.

Moja glava je za razliko od mene že na dopustu. Posledično moj blog tudi. Namesto bistrih misli čez mojo glavo šviga Bo ta dan res minil brez sladoleda? Mogoče res ne maram preveč piva, ampak da bi v taki vročini pila vodo? Puži ni do sprehodov po soncu, z repom miga, da bi se sladila, zato greva ta manjši krog. Čar Šmarne gore je pogled nanjo iz Ljubljane, čar teka je v njegovem teoretičnem ozadju, zato bo cilj ta teden do potankosti prebrati osnove peak fitnesa. Sesalec je za to, da leži sredi sobe in ga lahko že drugi dan prestopam... Strah me je, da bo moja lenoba dosegla vrhunec v petek in bom pozabila iti na morje ali še hujše, da bom pozabila priti nazaj. V mislih že delam seznam vse 54 napol prebranih knjig, ki jih mislim tam dokončat in službene literature za vsak slučaj, če mi bo dolgčas. Razmišljam o nakupu novih kopalk, ampak oddaljenost trgovskega centa iz kavča deluje nepremagljiva :)
Mi je pa všeč ko ugotovim, da se nekatere lušne stvari tudi po več kot desetletju ne spremenijo bistveno. Ko se na pomolu v Brightonu spet lahko delalam, da sem seksi reševalka iz vode, čeprav brez iste asistentke za vlogo utopljenca in tokrat bistveno večjim nosom.

Še več! Še bolj mi je všeč, da je lahko Saša po vse teh letih še vedno popolna družba za večerno pivo, popoldanski skok v jezero in dolg klepet, medtem ko naju Puža strašnoresno straži.

Ko zorijo češnje...

... se jaz uradno postaram. Krasno je videti, kako nekdo pozorno posluša moje želje in me potem preseneti. Ustvarjale sposobnosti moje Saške pa je poleg mojega stanovanja že nekaj mesecev na veliko zadovoljstvo vseh deležen tudi svetovni splet :)


...je krasno je speči pito in torto po lastni želji in z njo pocrklat svoje najdražje. Ugotoviti, da tudi če nisi pristaš želatine, lahko narediš krasno skutno-sadno torto na lešnikovem biskvitu, če kupiš agar-agar in pokličeš na pomoč dve strašno simpatični kuharci. In spet potrditi dejstvo, da goste najhitreje in najlažje zadovoljiš s porovo-gorgonzolino pito. Mmmm...

...prihajajo med nas novi črvički. Mehki, jokajoči, dišeči in sladki. Se mi zdi, da se kar topim, ko mi spijo v naročju. Puža pa za vedno zgubi svoje materinsko opravilnost, a na srečo prav nič dostojanstva. Jaz se grem eno izmed nadomestih mam več kot stotim sladkorčkom na Debelem rtiču.

To in še več v srce segajočih trenutkov, mi pomaga, da pozabim, da bo drugo leto obletnica okrogla in da nekaj kvazi strašno pomembnega še vedno leži v predalu. Spomni me, kako je lahko junija življenje v barvah in oblito z ljubeznijo.

Obračanja

Narava me letos obrača.

Najdem odraslega psa, ker za male nimam časa. Veselim se večdnevnih skupnih izletov. Zadeva pride tri v enem. Za dva meseca se prelevim v vzrediteljico psov, zaradi česar ne morem nikamor za več kot nekaj ur.
Splaniram, kupim, spakiram London. Veselim se starih znancev, oddiha in šopinga. Odpotujem in se na čast vulkana vrnem še preden pojem sendvič za sabo.
Tekam, sopiham, grizem kolena. Veselim se ohranjanja družinske tradicije. Poberem virus, v nekaj dneh z izdatnim segrevanjem izgubim par kil in vso kondicijo. Na Golovec ob trojkah gledam samo od daleč.
In potem pride nedelja. Vstanem lahko brez kave. Pobrišem s kisom celo stanovanje, da ugnobim še zadnje vonjave pasjih lužic, recikliram ostanke časopisnega papirja in potočim solzico za odseljeno pasjo mladino. Se brez skrbi za več ur odpeljem. Najdem dvesto funtov. Poskušam spet teči v jutranjem soncu. Gledam talente in berem knjigo. Razmišljam o življenju brez planov, kako le-to ni morda napačno. Obdržim optimizem, otečene bezgavke in se sprašujem, kam se zdaj peljem.

Čar in draž samospoznavanja

Za hiter apdejt: zaradi vulkanskega prahu so moje nožice še naprej milo teptale slovensko zemlje, služile potni kruh slovenskega zdravstva, kradle slovenske sončne žarke in in se razgibavale po slovenskih gozdovih. Da bi bilo vse še bolj podobno pravljici, so moji radosti prispevali mali hitro-rastoči in party vikend.
In ko me je pomlad veselo vlekla za obe hlačnici in je bil za dodatek še dela prosti dan, si je moje telo reklo, da bi bil to krasen čas za virozo. Tako ta pravo z vrhunci grozljive zelene podobe v ogledalu in neprespanimi nočmi. Takrat človek ne more ne hodit, ne govorit (ajej ne vem, kaj je hujše zame) in ostane sam s svojimi mislimi, pričakovanji, strahovi, polno luno in lastno tečnobo. Jap, dovolj materiala za Freuda in Junga skupaj. Ker poštena psihoanaliza traja vsaj par let, poštena viroza pa par dni (sploh če odštejem še ure za črno-bele filmske klasike), so krajše poti skoraj nujne. Recept preprostejši od tistega za pasulj. Poglej in prepoznaj, kaj te iztirja pri sebi in drugih. Spoznaj da je vse to v funkciji ega. Sledi malo težji del: sprejmi in odpusti. Če ne gre, bodi vsaj hvaležna. Za karkoli, recimo halo-mama-zdravstvena-oskrba-na-domu, paracetamol v nizkih odmerkih, prešerne nasmehe mularije, sladka zdravilna sporočilca, knjige in filme za katere si drugače ne vzamem časa... Kako hecno, kar ne zmanjka dela :)

Hvala

Za potrpežljive roke, ki se lotijo največje sklede motovilca na svetu, ga otrebijo, operejo in spakirajo za sabo.

Za orehovo potico, ki vzhaja le čez noč in zjutraj po sveže pečeni diši cela hiša.

Za sonček na Mrzlici in vetrc za Savinjo.

Za male in velike korenjake, ki se še ne sramujejo košaric in se znajo stisnit na kavču.

Pa za nadrobno nariban hren, sprehod s staršema, tradicionalni žegn s kurnikom, plastično kletko za prevoz mladičkov, prosti dan, napredovanje v službi, dolge debate in dober film.

Barvice

so me v četrtek pošteno razjezile. Brez radirke, šilčka, z dvajsetimi barvicami od katerih je šest podvojenih, seveda ključne pa manjkajo, se je težko iti umetnika. Potem sem se razhudila in kupla skor največjo škatlo najboljših barvic (večjo od svojih maksi yolik), najboljši šilček in dva črna pisala. Miza v kuhinji je obrnjena proti oknu in tako oznanja preporod moje umetniške kariere. No ni še treba začet zbirat denarja za moje mojstrvine, ker spomladi ma človek za marsikaj zagon. Je pa res, da preveč mislit ni fajn in moji možgani neskončno pogrešajo urice zatopljenosti v čečkanje, kracanje, rezanje, lepljenje, šivanje...
Pomladni vetrič je zapihal tudi čez moje stanovanje. Dvoja nova vrata se svetijo od beline in kričijo, da je steno na hodniku res treba prebarvat. Hkrati so tudi dovolilnica Puži, da lahko rodi. Čeprav je že tri tedne čez rok in ji jaz kljub balonski pojavi skoraj ne verjamem več, da je breja :)

Bang bang!

Kraj zločina: kuhinja, moja.

Čas zločina: rano jutro ob 7.50, začetek produktivnega študijskega dopusta z mislimi: "nič ne ustavi me".
Zločinec: palični mešalnik (prosim ne sprašujete podrobnosti).
Žrtev: moj levi kazalec, krvava kuhinja, prestrašen pes in udrena mlada dama.
Rešitelj: mlad kirurg in trije radovedni pripravniki na ljubljanski urgenci.
Posledice: boleče noči, delna začasna invalidnost in tretja sezona Mad Mena.

Spoznanja: z eno roko si je težko: zapreti modrc, tipkati in pobrati pasji drekec ter zraven govoriti po telefonu;
ter nemogoče: preobleči posteljnino, postaviti stojalo za cunje in olupiti mango, ki je lepo dozorel na okenski polici.
Prave prijatelje spoznaš po pripravljenosti pomivanja pasje posode.
Pozitivno: razen izgovora, da ne morem posesati, še čakam na kozmične modrosti te življenjske izkušnje. Moj prst zgleda kot aerodinamično orožje kakšnega nezemljana (škoda ker je pust že mimo). Pa brazgotine so baje seksi.
Detektivsko vprašanje: Kako v takih razmerah stažirati pasjemu porodu, ostaja uganka. Seveda bomo poročali takoj po razkritju.

Čakajoč pomlad

počnem vse po malem. Očitno mi to vse malo zapolni toliko časa, da manj blogam. Še vedno se prilagajam na Pužo (in seveda ona name). Po eni strani nama gre super, recimo že jemo vse vrste briket, sami skočimo v avto, ob dobrih dneh ne vlečemo povodca in ne spimo na kavču (navidezna bariera iz deke se očitno obnese :). Ampak ti mladi so seveda kreativni, ko je treba šokirat svoje vzgojitelje. Recimo Puža si je najverjetneje rekla, da bo Simoni treba fejst usta zapret in da bo šla kar na uno foro "Čuj ti, noseča sn. " Seveda ji je uspelo mene šokirati in zdaj poteka šnel kurs pasjega babištva in reorganizacije stanovanja, seveda skupaj z mojim nerganjem "Ne vem, če sva se midve to zmenile :)" Na srečo me kaj strašno ne skrbi. Obe imava že slonovo kožo, pa bova še to prebrodile.

Oskrba pasje nosečke in bo terjala od mene, da bom več doma in upam da bo to rezultiralo v moji povečani produktivnosti in mednarodnih objavah. Ta teden sem že uradno zgubila eno stavo, kdaj bom konec s svojimi obveznostmi in mislim, da me bo kazen dovolj osramotila, da se bom zamislila in končala, kar moram. Kje bom dobila majico z dekoltejem do popka, pa mi še ni jasno :), je pa res nefer, da se mi to zgodi ravno v mesecu, ko ne pijem alkohola! Nikol več si nič ne stavim!

Te dni pa se prilagajam še na malo bolj asketski način življenja. Post je del moje tradicije od osnovne šole in strašno zabavno si je izbirati, česa se bom lotila letos ter potem tegobe odrekanja deliti z najdražjimi. Kako sem zdržala, se bom hvalila tam okoli velike noči, naj pa povem, da me je na rit vrglo, kako dobra je zmiksana banana s skuto in suhami slivami. Ta čas naj bi bil namenjen obračanju vase in odrekanju tudi tistim stvarem, ki jih počnemo, čeprav nam je kristalno jasno, da nimamo nič od njih. Tako probam zamenjat večerne filme za lepotni spanec in nepotrebne skrbi za globoke mantre: Mladički bodo lušni in zdravi. Lulali bodo v kotiček s peskom in se do oddaje igrali samo v škatli. Pisanje člankov mi je v neskončno veselje. Tekanje po blatu in plundri krepi telo in duha. Surov korenček je bolj dober kot čokolada...

Čisto prava

gusarka seveda. Čeprav je letos tole preganjanje zime skoraj prezgodaj, sem se odločila, da z mečem preženem vsaj sneg s pločnikov in temperature nižje od minus pet, da se bom lahko spet spodobno premikala s kolesom. Maska je poleg skrbno izbranega kostuma (po znameniti tehniki obrni omaro in oropaj nečakove igrače) zajemala še čisto pravo gusarsko ime Črna Smona, piratka iz Štepanjca, in specifičen (seveda tudi skrbno dodelan) način obnašanja, ki je bil viden v brezobzirni tečnobi, brežbrižnem ravnanju s predmeti (meč je tako vzela Metelkova) ter znižanih kognitivnih sposobnostih (nujno pozabi fotoaparat doma). Tako zdaj z veliko hvaležnostjo svojemu telefonu predstavljam še svojo himno, ki sta mi jo spesnili učiteljici glasbe in športne vzgoje, Milenca in Bredy, ter mi jo cel večer nadobudno prepevali. Heja bumbarasa, heja bumbarasa...

Pasja radost

se nadaljuje. Ponosno povem, da se mala vedno bolš znajde na povodcu, beri ne vleče, in še celo njena največja nočna mora, beri avto, postaja vedno manj travmatska izkušnja. Ostaja uganka, kako Pužo naučiti, da ne spi na kavču, ko me ni doma, in da jogijske vaje ne pomenijo pasjih igralnih uric.

Najboljši so sprehodi. Dolgi, kratki, v hrib, ob reko, eni zelo na izi, pa taki bolj dinamični, včasih začinjeni z dobrim čvekom po telefonu, ta najboljši pa s sončkom obsijani. Svež zrak blagodejno vpliva na moje počutje, ki v končni fazi rezultira v krepčilnem popoldanskem dremežu. Misli so vedno bolj meditativne, glava ne pametuje toliko kot ponavadi, roke pa namesto po tipkovnici šarijo po mali kosmatinki. Kot naročeno za tale mrzli februar, saj bomo letos še prehitro klicali pomlad. Brez skrbi torej, se še beremo :)