Stok Kangri

Evo me nazaj s trekinga! Žive, v enem kosu, razen majših zdravstvenih težav (žulji, zvijanje in uničena koža) se res počutim super. Le kako se nebi. Danes sem res lahko ponosna sama nase, ker mi je uspel podvig, ki si ga niti v sanjah ne upala predstavljati. Ko sva z Ireno iskali treking, ni bilo nič pametnega za 4 dni, zato sva se pridružile skupini, ki se je odpravila na bljiznji šestisočak. Moja prvotna ideja je bila, da grem z njimi do najvišjega baznega kampa in tam počakam. Ker pa gora Stok Kangri velja za enega najlažje dostopnih šestisočakov, sem kljub vsemu probala in tretji dan po osmih urah sopihanja in hlastanja za zrakom ob desetih dopoldne dosegla vrh (6150m - Jupi!!!). Zdaj ko sem spet v mestecu Leh in gledam proti njemu, mi ni čisto jasno, kako mi je uspelo. Za mano je torej neprecenljiva izkušnja spanja pri minusu v basekampih (hvala bogu za novo spalko), vstajanja sredi noči, da začnes hoditi v hrib, prebujanja zaradi tuljenja oslov, glavobolov zaradi višine, iskanja skale za katero bi lahko lulala, umivanja v potokih, skratka res noro!

Danes sva obe precej utrujene. Še dobro, da je v tem delu Indije precej mirno, ljudje prijazni, hrana evropska zaradi kupa turistov in res se lahko spočijes. Jutri naju čaka verjetno precej manj prijetna dvodnevna vožnja z avobusom v sosednjo pokrajino Kašmir, kjer naj bi stanovali v plavajočih hiskah sredi jezera. Upam da bova uzivali, kot napovedujejo (kasmirci sicer veljajo za zelo naporne ljudi), sicer pa cas tako hitro bezi, da ne morem verjeti, da je tretjina ze za mano. Upam da se kmalo spet beremo. Aja pa hvala za vse komentarje, res vas je lepo slisat!

Himalajske polube za vse!