09 avgust, 2007

Amritsar in naprej


Namaste!

Najprej pozdravcek iz Jaipurja, kjer se ravnokar hladim v internet kafeju in kot po navadi razmisljam o hrani. Indijska hrana je zame namrec precej neuzitna, saj je absolutno prepikantna, pa cetudi bi to pretrpela, so kombinacije njihovih zacimb v smislu ingverja, cimeta in koriandra zame cisto preodurne. Tako sem vecino casa lacna in sanja o redkih stvareh, ki jih jem: ROTI ali NAN, gre za obliko nekvasenaga kruha, podobnega lepinji in LASSI spenjen jogurt, ki je lahko sladek ali slan, se najboljsi pa je zmiksan s kaksnim mangotom ali sadjem- res njami! Po tem pa so tu se manj okusne jedi, ki mi pomagajo preziveti: banane (najpripravnejse za popotnike, ker se dajo olupiti in zato niso oporecne, so poceni, dostopne, a mi gledajo ze cez usesa), navaden riz, ki si ga solim, narezan paradadiznik in kumare, za zajtrk kak toast ali omleta, ter osnova zadnjih dni - slani krekerji. Prehranjevanje je tu otezeno tudi zato, ker povsod zgleda sumljivo. Nobena restavracija ni videti dovolj cista, trgovine pa so vse iste - gre za stante ob cesti, ki se kopajo v prahu in vrocini, zato so tudi zapakirani krekerji vcasih sumljivega okusa. Vse skupaj se v indiji poplakne z veliko kolicino crnega caja z mlekom, ki je tako sladek, da lahko ponavadi zlica stoji notri. Prosnje, da si zelis nezacinjeno hrano ali nesladkan caj, skoraj vedno naletijo na prazna usesa.

Predhodna zrtev najinih pohodov je bilo mesto ob pakistanski meji Amritsar, ki slovi kot prestolnica Sikhov. Sikhi so pripadnike ene od religij, ki se je ravila iz hinduizma, kot odgovor na nestrinjanje s klastnim sistemom. Verjamejo v enega boga, reinkarnacijo in karmo. Castijo sveto knjigo, poljubljajo tla, prepozna pa se jih predvsem po tradiconalnih turbanih, ki jih nosijo starejsi moski, vcasih pa so opasani se s sablj in nozem. Mali Sikhi imajo na vrhu glave pri celu malo figo, vse skupaj pa pokrito s crno ruto. V Amritsarju je njihov glavni tempelj - Golden tembpel, ki je baje pozlacen. Izgleda ful lusno, notri pa duhovniki pojejo pesmi njihovega ustanovitelja Guruja Nanaka. Preden gres notri se mores sezuti, ves cas pa polivajop tla z vodo iz bazena, ki obdaja cel tempelj.

Amritsar je vreden ogleda tudi zaradi sova na Pakistansko indijski meji, ki ga priredijo vsak vecer ob spustu zastav obeh drzav. Tam se vsak vecer zbere cez tisoc ljudi na obeh straneh meje in potem ob glasbi pogumnejsi obiskovalci malo poplesejo v smislu pokazi kaj znas. Za tem lepo obleceni vojaki slovestno spustijo zastave. Sov je zanimiv predvsem zaradi domacih obiskovalcev, spet so me ocarale lepe indijke v sarijih, sploh pa je to res nenavaden nacin zapiranja meje.

Do Jaipurja sva prisle po 19-urni voznji z vlakom. Spalnik, ki je bil indijsko stereotipno grozen (kar kurjo polt sva dobile ko sva videle, da na karti pise, da nama pripadata deski ki visita pod stropom) in umazan (na vsaki postaji je grozno smdelo po urinu), je bil na veliko sreco skoraj prazen! Jupi! Tako sva imeli vsak po tri sedeze zase in sva precej udobno preziveli pot. Najin mir in pogled na cudovito rizevo pokrajino so motili le indijski moski, ki so se z veseljem vsedali na klop nasproti najinega odprtega kupeja in naju dobesedno bulili kot v kinu. Prijelo naju je, da bi postavile tablo in zacele zaracunavati :)

Tole za danes, se spet beremo ko pridem cez nekaj dni v deli. Aja pa zalostno, spet mi ne dela telefon, bomo mogli mesidzirat v sloveniji :) Poletni poljubcek!

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Hej potepinka!
Sem se nasmejala tej objavi;)
si te zelo živo predstavljam v teh situacijah!
lupčk

Katarina pravi ...

Ti pa res nimaš sreče z izbiro držav, glede na kulinariko. cimeta in koriandra ti res ne privoščim. ravno zadnjič je Lupina skuhala neko libanonsko jed s cimetom, pa sem se nate spomnila, da bi je bila zihr vesela ;)
Če praviš, da sms-i spet ne delajo, ti pa še tule sporočam, da se je našla tvoja fotografska knjiga :) vat-a-relif!

uživaj še naprej!
cmok še od mene (še vedno v enem kosu).

Unknown pravi ...

Čao popotnica,
vidim, da te nič ne ustavi, ne hrana, ne deževje, ne vročina.
Upam da še naprej uživaš.
Jaz sem danes prispela v Maribor k Tini, ki te lepo pozdravlja.

Uživaj, Petra in Tina

Marko pravi ...

Živjo! Spet sem doma s Češke. Ni omembe vredno, saj je to za vogalom in ekstremno kot španska siesta. Pridno požiram tvoje tekste, ki jih res dobro pišeš, in odpiram usta od začudenja, res si neverjetna. Preizkušnje in izkušnje, o katerih nisem niti sanjal, da bi jih preživel. Resnično rasteš z vsakim dnem, spoštovanje! in lupčka ;)

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails