Ljubi domek

Živjo!

Po vseh teh indijskih se prileže slovenski pozdrav. V petek popoldne sem pristala na trdih slovenskih tleh. Še skoraj boljše kot potovati je priti domov in se resnično predati vsem sladkim objemom vseh svojih že dolgo nevidenih.

Moja mama je kot vse ostale polna življenjsko pomembnih naukov in mi je vedno govorila: »Ja, ja, kar pojdi naokoli, da boš videla, kako ti je pri nas luštno!«. In res, cele dneve sem nasmejana, ker lahko ponoči dobro spim in mi skoz odprto okno piha hladen piš, da ne govorom o svežini slovenskih gozdov in radosti čvekanja po telefonu.

Vesela sem, da so nekatere meni pomembne stvari ostale enake, npr. da Trnfest še vedno zabaven, da se Golovec šibi pod človeškimi nogami, da je ljubljanska promenada še vedno zasedena s kofetkarji, da Slovenci še vedno raje kakamo v WC kot na travnik ali pločnik…

Kakor hitro pa pogledaš izza objemov in dreves je tu realen svet, kjer je spet treba gristi in garat za vsakdanji kruhek. Prej banalna opravila zdaj zahtevajo mojo petkratno pozornost in se mi zdi, da ure kar bežijo mimo medtem, ko se poskušam zbrati in delati kot prej. Spet je treba v službo, poiskati novega cimra, se vpisati na faks, zrihtati novo službo, zlikati perilo, pospraviti stanovanje...

V tej evforiji si težko predstavljam, kdaj mi bo uspelo spravite slike v red, da boste dobili še boljši vtis, kaj se mi je dogajalo v Indiji. Nekaj malenkosti se bo sicer kmalu lahko videlo v Moji mali galeriji, za lušte pa prilagam tri slikce kot dokaz, da sem bila res tam. Ja, pa še enkrat hvala za vse, ki ste se mi v preteklem mesecu javljali in me držali na vrvici z mojo najljubšo Slovenijo.

Nekje na jugu indije blizu Puttaparthija

med čudovitimi hribčki s terasicami.

Jaz in Rusinja Katarina zadnji prispeli na

Stok Kangri (6150m - uf, sam se vseen dobr čuje :).

Simona kot ponosna lastnica sarija.