Potem pa me je prosil, naj se vendar jezim nanj. Sprašujem se, zakaj bi si kdo to želel? Da bi potrdila, da se je res idiotsko vedel, vendar pozabila, kakšen zajec v resnici tišči v tem grmu. Pa saj vsi vemo, da stvari ne zaserješ kar tako "meni nič tebi nič".
... res sem nenavadna.
Pa ne samo da je zamudil moj jezni rafal. Ne vem, če bi sploh znala, se zdreti in stresti jezo na kogarkoli. Bi bilo to dobro? Ne pa da čakam kot ponavadi in se želim potem v miru pogovoriti. In potem se čudim, ko mi pravijo, da se obnašam kot kakšna psihologinja (le od kje jim to???). Ko nočem iskati krivca, ampak pot naprej, se tudi sama sprašujem ali se mi to sploh splača ali delam stvari še bolj mučne za vse.
Zgodba je seveda brez epiloga. Lahko pri odnosih sploh govorimo o epilogih? Vedno na nek način ostanemo zavozlani med sabo. Redko čas kaj zabriše, včasih ljubezen kaj umije. Na tem mestu sem se spomnila enega mojih najljubših citatov, pa žal ne vem od koga: Kadar srce joče za tistim kar je izgubilo, se duh veseli tistega kar je našel. In res ne vem, kaj je pri teh stvareh dober izid...
3 komentarji:
Bravo. Sem ponosna nate. Glede na to, da lahko jaz na "moji" Grmadi pozvonim in si kaj zazelim... bom jutri zvonila samo zate. Glede na tale post bom mogla kar dolgo zvoniti...al ne?!
Andrejčica! Ti kar zvoni, to nikoli ne škodi, podrobnosti pa na kavi... Uuu, al pa ob kozarčku na Nininem RD!
p.s. Zakaj pa si ponosna name?
ker hodis v hribe...zato sem ponosna nate (pa ti si itak full za hribe; pr men je panika)
Objavite komentar