Nedeljski štrudl

V domači hiši preživet vikend je za mano. Spanje v svoji stari sobici in vse kar gre zraven. Crklanje Cinike, nabiranje paradajza in občudovanje naših rož, ribnika in vrta, sprehod za Savinjo in obvezen Kurnik. Mmmm, vse te stvari res obožujem. Zaradi njih grem domov, zaradi njih bi še kdaj živela doma.
In our family portrait we look pretty happy, We look pretty normal, let's go back to that!
In potem še tisti del, ki mi gre strašno na živce po drugi strani pa ga ljubim, ker me vrne nazaj v čase, ko sta bila mami in oči še "ta glavna". To so stvari, po katerih je naša hiša vedno slovela, mene je pa bilo vedno tako sram. Kako mamica komandira vse naokoli po drugi strani pa nam istočasno želi vsem ustreči. Kako vse nakoli ležijo stvari, ki se bi jih bilo dobro čim prej znebiti, ampak kaj če nam še kdaj prav pridejo? Kdo bo koga dobil, da je kaj narobe naredil in kdo je bil danes najbol priden in je največ naredil po hiši? To je duh, ki se po naši hiši vije že izpred let pred mojim spočetjem, ki ga vsi sovražimo, pa se kljub temu gremo še vedno to naprej. Pa se vseeno pozna, da smo malo zrastli, se vsi malo postarali in s tem pomodrili. V hudi jezi na vse skupaj, se kdaj zgodi, da kdo uvidi v ves nesmisel, takrat butnemo v smeh.


Domov ali na obisk?
In ko mine naporni vikend z ubijalskim živčnim zaključkom, ki spremlja spravljanje naju z mami v Ljubljano, se vsi oddahnemo "Oh! Samo da je konec!" Potem sledijo objemi in poljubi, res se imamo ful radi. Na koncu še obvezno vprašanje: "Simoni, kdaj prideš spet domov?". Ojoj, domov! Raje pridem spet na obisk. Precejšen del mene je že dolgo doma drugje - hočem biti doma nekje, kjer so so stvari po moje. Ampak koga to zanima, hočeš nočeš dom ostane dom in vedno bom malo doma v naši hiši. Če kdaj to pozabim, me hitro na to spomni mamin glas (obvezno iz sosednje sobe): "Simona, kdaj boš pa štrudl spekla?" Hmm, včerajšnji je bil kar dober:)