26 september, 2007

Prva resna jesenska pogajanja

Ne spomnim se dobro več, kdaj sem nazadnje preživela res lepo jesen. Vsako leto me s porjavelimi listi pozdravijo tudi nove skrbi, vedno spletene okoli finančnih stisk, iskanja identitete (beri službe), za nameček pa ponavadi kane še nekaj kapljic iz srčnih ran.
In letos se je prekletstvo mojih jeseni začelo počasi plaziti sredi septembra, pa nisem dovolila, da mi pride blizu. Včeraj pa me je z močjo ekspresnega vlaka zbilo po tirih, da sem pristala na tleh vsa dolga in široka. Prvi dan menstruacije, bližajoča se polna luna in praskanje različnih virusov po grlu so pripravili teren.
Jutranja kavica v Čolnarni s Katko in njenim malim Mihcem, Heleno in njeno malo Lejlo in Mico, ki ravnokar uvaja svojega malega Aljaža v vrtec, je bila skrajno prijetna, vendar mi je pustila težke občutke. Premišljevala sem, v čem je smisel moje močne želje po družini, ko pa očitno še ni pravi čas za to.
Malo po tretji uri, ko je želodec že hotel svoje in je moja prisotnost na sestanku zahtevala veliko moje pozornosti mi je telefonski klic razblinil upanje, da me v ponedeljek čaka služba. Ja, ja saj bo! Samo veste, trenutno res nimamo časa za vašo pogodbo, vas pokličemo čez 14 dni. Uf, najraje bi jokala... Ko sem se trudila naprej aktivno sodelovati, se je v meni svet kar sesedal. Ne morem več!

O, pa lahko!
Ko sem se depresivno počasi peljala domov, sem srečala znanko, ki mi je takoj ponudila delo za naslednji teden. Iz ene od bolnic so me klicali, da mi bodo končno pripravili pogodbo in me plačali za preteklo delo. Petrca se je pripeljala na čaj, da sva gledali manekenke, igrali skrebl in jesenski melanholiji pokazali jezik.
Danes zjutraj vse še malo boli, vendar se delčki v meni že smehljajo v misli na nove dogodivščine. Odločitev, da bom srečno živela, žal ne ustavi ekspresnih vlakov. Pomaga pa, ko potem po tirih iščeš svoje ude in spravljaš sebe nazaj v pogon. Pa je spet pred mano en srečen dan.

4 komentarji:

Saša pravi ...

Ajej, pa je res hudo.
Se že pripravljam na najino srečanje. To bo enega jamranja. Tut js sem čist zgubljena.
Se vidima, draga moja

Simona pravi ...

No je pravim, da je že boljše - pomaga tud da se zneseš nad tipkovnico in obremeniš malo svoj blog...Ampak vseeno komi čakam najaino srečanje.

nina.za pravi ...

Auč! Ja ubogo moje dekle.

Poglej ven! Ni lepšega razgleda kot pisana narava, zadni sončni dotiki, zreli sadovi narave (trgatve, jabolka...) in topla jakna, ki objema telo... Pa kostanjev piknik s kapljico mošta... Tetka jesen je kul! Saj ni ona kriva za nerodne stvari poletja.

Tanja pravi ...

Jaz pa popolnoma verjamem vate. Zdaj boš imela par dni prostih, potem boš pa iznenada obvestila, da spet delaš (saj te poznamo...) Preden se boš zavedla, boš nazaj na delovnih tirih. In v novih skrbeh.

Vse mine - tudi hude ure.

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails