Delam doma. Hočem reči, trudim se, da delam doma. So prednosti. Ko zjutraj pogledam iz tople posteljice v megleno jutro, se obrnem okoli in še malo zaprem očke, rečem hvala bogu, da mi ni treba nikamor. Potem, ko le vstanem in res v miru spijem kavo ter pojem zajtrk, si sem spet vesela da sem doma. Ni treba stati pol ure pred omaro, nobenega mejkapa ne rabim. Jupi!
Vsa zabava se konča takoj po tistem, ko pomijem posodo od zajtrka. A zdaj naj grem delat? Kje naj začnem? Kaj če bi najprej prebrala mejle? En hitri post še napišem. O poglej, tale programček moram še nujno inštalirat. Aha, samo slikce še s fotiča potegnem. Kaj če dam na hitro še cunje prat. No, pa poglej kako so rože suhe na balkonu. Dobro, samo še da vidim, če se je kdo odzval na mejl. Joj, en čajček pa res začnem.
Tako približno to zgleda. Kazalci ure so se stegnili že v popoldne. Odprem fajle. Spet ista dilema: kje naj začnem? Alo Simona, nekaj boš pa ja naredila. Ja saj bom. Zberem vse svoje moči, napnem možganske celice, razmišljam, berem, pišem. Ravno mi dobro zalaufa. Telefon! Spet čekiram mejl, čas za malco, Oprah… Spet pišem post…
5 komentarjev:
Pa a nisi ti vedno taka? Miljavžnt enih stvari počneš.. Pa to ne pomeni, da te je lenoritis popadel, sam vse drugo je bolj mamljivo od dela. Itak! Tako da ne skrbi. Prepričana sem, da s tabo ni nič narobe:))
O Sašek, ja hvla za ta komentar. Sej res, da vedno delam velik stvari, sam temule zdaj bi težk rekla sploh delo. Ja nič bo treba zakurblat pa konc.
Joj, kako zelo poznam tvoje počutje. Tole delo na sodišču je tudi precej... svobodno. Neskončno sem vesela, da mi ni treba študirati spisov in pisati osnutkov sodb v pripravniški sobici, ampak doma se pa vse takooo zavleče.
Res so prednosti - na tekočem sem z vsemi objavami na vseh blogih, stanovanje imam lepo pospravljeno, lakoti ne pustim niti malo blizu, listki z načrtovanimi nalogami in opravili pa se kar kopičijo. Ker je toliko stvari (bolj prijetnih, kot so sluzbene) za naredit, jih uspem hitro črtati, ampak kaj, ko se mi porodi hkrati še milijon novih. Začaran krog.
Posledica so večkrat pokvarjeni vikendi, če je rok za oddajo v ponedeljek. Ali pa vstajanje ob 5h zjutraj (samo, če je res kriza). Najhujši pri takem načinu dela pa je občutek (ves čas), koliko imaš še za naredit.
Meni je zato za produktivnost veliko ljubši (in koristnejši) občutek časovne omejenosti.
(Ampak sama si ga takoo težko pričaram...)
Je mamljivih tistih pet minut, ki ti jih ni treba zamuditi ali opravičiti...
Ti in Tanja pa imata itak železno voljo- tako, da me sploh ne skrbi!!!
Če bi bila pa jaz na vajinem mestu... bi pa tenko piskala:-)
Ja Tanja točno za to gre. Občutek časovne omejenosti. Pa še za pomanjkanje mamljivejših dražljajev. Moj najljubši stripovski junak Calvin je enkrat izjavil, da čaka navdih, da napiše esej. Po Hobbesovem vprašanju, kakšen je ta njegov navdih je izdahnil LAST MINUTE PANIC! Priznam da pogostokrat v naglici veliko več nardim.
Aja pa da ne bom samo jamrala. NAšlo se bo mesto v službi zame. To ne bo lastna pisarna, ampak si jo bom delila s specializanti. A je to dobra ali slaba novica bom poročala naslednji teden.
Objavite komentar