O dobroti, ki ni sirota

Včasih slišim koga, ki se pritožuje nad tem, kako je drugim ljudem dobro postlano. Tudi jaz se včasih vprašam, kako to da so nekaterim dane res super preddispozicije, medtem ko imajo drugi malo manj kot nič, pa še jih tepe življenje. Karmični zakon pravi, da ne moreš dobiti več kot daš in obratno, se pa sprašujem če mu gre verjeti.

Bolj resno sem začela o tem premišljevati po hudi uri, ko je dodobra namočilo nekatere naše kraje. Bilo je ravno v času, ko je cela naša družina imela negativen predznak na bančnih računih. Vsi so pozivali k darovanju, jaz sem razmišljala o svoji finančni stiski. Namesto meni podobnega iskanja izgovorov, se je moja mami usedla v avto in se odpeljala do družine v stiski in jim dala denar. Ostala sem odprtih ust, ker sem vedela, da ima še manj denarja kot jaz. Ji bo povrnjeno? Se ji je splačalo? Tega se seveda sploh ni vprašala.

Je res vse v krogu ali je vse skupaj le iluzija, ne vem. Je pa res včasih kakšen hecen dan kot včeraj, ko sem po razgovoru z uporabnico društva, kjer delam prostovoljno, bila utrujena in sem se vprašala, zakaj to počnem. Takšne stvari niso vedno zabavne in niso vedno v užitek. So ravno tako delo kot kakšno drugo. Potem pa mi je Alenka plačala najboljši brezkofeinski kapučino, Saša mi je kupila uhane najlepše roza barve, Maruša mi je skuhala kosilo, ki je bilo boljše od moje sobotne lazanje. Z nasmehom sem se odpeljala domov. In ko sem prišla iz aerobike in mi je Jerneja naravni sok iz svežega sadja, sem res verjela, da je vse eno.