ko bi lahko šla ven, pa me ne mika. Ko bi lahko gledala Na kraju zločina, pa se mi ne da. Lahko bi šla na salso, brat kriminalko, kuhat čaj, študirat za službo, pisat dnevnik, zložit perilo, brat druge bloge. Pa mi paše pisat za vas. Verjetno ker želim, da bi vedeli, kako se počutim. Da bi mi rekli, v redu je, lahko se tako počutiš. Čisto v redu je, če kdaj ne veš, kaj bi zares rada. Kadar so tvoje sanje tako daleč kot zvezde pa nisi prepričana ali bi segla po kateri izmed dosegljivih lučk. Nobena ni zvezda. Lahko strmiš naprej in gledaš druge, ki se bahajo z zvezdami in skrivajo opekline, da bi jim drugi verjeli. Lahko greš za lučkami, čeprav je okoli njih steklo. Svetile bodo, razbila jih boš. Karkoli želiš, kamorkoli greš, boš nazaj. Ker v resnici je vseeno, če greš za drugimi boš enkrat nazaj. Saj veš, slej ko prej opeče, kaj razbiješ. Pojdi k sebi, pa se ne vračaš. Ker je vse eno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar