Sanjam

…ne budi me

ulice su prazne, hladno je

pusti, da sanjam, sanjam

jutro če mi i onako pokvariti sne…

Naše najbolj skrite želje in potrebe, strahovi in konflikti, vse kar čez dan pridno pometemo pod preprogo, nato ponoči pestri naše noči. No, vsaj moje. Dolge zapletene zgodbe, polne najbližjih in pa tudi slavnih, živali, rastlin in krajev s celega sveta. Medtem ko eni rečejo, da sanjalo le kratke črno bele slike, se pri meni sanjski svet šibi od močnih barv in vseh drugih senzalitet ter občutkov.

Pred dnevi sem brala o Indijki, ki se ni mogla upreti pogledu na bazen in se je odločila, da se bo naučila plavati. O tem, kakšne občutke je doživljala, ko so se njeni nožni prsti dotaknili vodne gladine in kako ji je voda božala celo telo, ko ji je uspelo zaplavati. Še bolj sem začela pogrešati občutke stika razgretega telesa z mrzlo vodo, modrine in podvodnega šuma.

Danes pa sem sanjala, da plavam. Ne sicer v kakšnem čudovitem morju ampak v jezeru sredi kmetij. V rjavi vodi, prekriti z jesenskim listjem in prvimi snežnimi kepicami. Z oblico meglic nad glavo. Jaz v trenerki, flisu in z debelimi nogavicami. Nisem se mogla upreti. Topla voda, mrzel zrak. Z vonjem iz sosednjih kmetij. Plavam, plavam, plavam! Avtomobili so vozili mimo mene in jaz sem bila hitrejša od njih. Takrat se mi je posvetilo, da nekaj ne štima v tej zgodbi. Ne morem plavati hitreje kot se vozi avto. Torej spet sanjam. Mimo prijoga Nina (mimogrede v kratkih hlačah). Ona teče, jaz plavam, sneg pada. Povem ji, da nima smisla, da se pogovarjava, ker so vse tako ali tako moje sanje.

Lastna bizarnost me je prebudila. Zunaj nisem zagledala meglic temveč čudovit sonček. O! Torej enkraten dan, ki ponuja sanjska doživetja. Da bom potem lahko spet sanjala…