Simona

Pozna še kdo boljši egotrip od tega, da ti kdo napiše pesem. V poznih dvajsetih lahko počasi že pozabiš na romantiko v tej smeri in se zadovoljiš že s komadi, ki opevajo vsaj tvoje ime, če ne že tebe. Problem nastane, ko se egotrip nenamerno sprevrže v egomuko, ko se že sedmič v zadnji uri iz zvočnikov v nakupovalnem centru oglasi znan napev:

»Simona, your getting older, your journey's been, etched on your skin …«

Ja, hvala James. Lepa pesem, ki me vsakič spomnim na kruto dejstvo, da se moje poti že vidijo na moji koži, da najstnicam že delim dobronamerne nasvete, da se že obujem stare dobre čase izpred desetih let, ko so bili pa »res dobri« žuri. Še hujša je vizija mene čez kakšnih 10 ali 20 let, ko bom pod vplivom zelenih vil na kašni Ibizi ali katerem drugem strašno oddaljenem otoku v disku na plaži plesala s kakšnim vrlim mladcem in pela »Here we go again!« (tako je namreč James dobil idejo za pesem). Ah, kje so dobri časi, ko so Drinkersi in Domicelj peli o naših brhkih lastnostih, da si je vsak želel spoznati kako nagajivo Simono. Verjetno bom zdaj , ko sem le dala duška, lažje poslušala ta drugače sploh ne napačen komad.

So… »Here we go again…«