O privlačnosti nedosegljivega...

Zadnje čase je tema o zaželenosti nedosegljivih moških pogosto na seznamu tem, ki jih je treba nujno predelati na kofetku z najboljšo prijateljico. Kljub temu, da leta tečejo, me pa smo vedno bolj vidno zrelejše in modrejše, vprašanja ostajo ista kot pred destletjem: »Zakaj me za vraga zdaj ne pokliče?« Skoraj bi si upala trditi, da opustitev uporabe naših telefonskih številk, postaja eden najprivlačnejših elementov pripadnikov zaželenega spola. Če sem bila prej polna dvomov, ali mi je všeč ali ne, mi je po enournem čakanju na njegov klic povsem jasno, da je najimenitnejša stvaritev tega sveta, ki je bila sem poslana samo zato, da me osreči. Primeri se občasno ponavljajo v podobnih različicah, da vse skupaj dobi še pridih apatičnosti, pa venderle ne izvenijo. No, emšo vseeno malo pomaga, da na stvar pogledaš z malce ironije in humorja, globoko vzdihneš, češ: »Takle mamo...« in pogumno naprej stopiš naprej v svet.

... in o brezbrižnosti do dostopnega

Zadeva postane malo manj zabavna, ko se drugi strani ogenjček tako težko vname za tiste, ki s klicem ne čakajo. Korektno te ne puščajo na cedilu, ne zamujajo, ne pozabljajo. Kavica je v teh primerih začinjena s: »Ja, ta fant je res vredu... ampak, ne vem no...« ali »Joj, tako normalen je!« In ne vemo, kaj bi z njimi. Tisti potem o nas pišejo zgornje odstavke in se sprašujejo, kaj se plete po naših glavah. Brez skrbi, še same ne vemo J

Strast po sosedovih češnjah, švicarski čokoladi, poročenih moških in novozelandskih hribih takole začini naše življenje, vsakemu po svoje. Da nas malo požene naprej in zavrti v nebo, medtem ko se spomnimo, da še vedno stojimo na tleh in da imamo v špajzi še vedno domače hruške.