07 januar, 2008

Buda in pikapolonice

Poležavanje v postelji je obrodilo sadove tudi v novi prebrani knjigi. Še vedno pod vplivom poletnega potepanja po Indiji sem prebrala Budo iz predmestja pisatelja Hanifa Kureishija. Iskreno povedano, se mi knjiga ni zdela nič posebno pretresljiva, čeprav se lepo bere in je zanimiva tudi takrat, ko si že precej utrujen pred spanjem. Zabavno se mi je zdelo, da se pisatelj ukvarja z vprašanji, za katere sem mislila, da so zanje občutljive le hiperproduktivne gospodinje in ženske pred emacipatični inciacijo, na primer: kako se počuti star Indijec, ko mu nova moderna hipijevsko umetniška nova partnerka ne maže več kruhkov z maslom kot prejšnja tradicionalna indijska žena. Na splošno je v knjigi veliko snovi posvečeno temu, kako se posamezniki znajdejo v okoliščinah, kjer nasveti in navodila staršev in dedkov ne zdržijo več. Pa prav tako preživijo.
Lahko rečem, da sem pri vsem skupaj najbolj navdušena nad pisateljevim optimizmom in nekriticizmom. Simpatično pa me je presenetila tudi po naključju najdena otroška zgodbica o pikapolonicah za kosilo. Ja, verjetno ga bom še brala.

3 komentarji:

saša pravi ...

Ne vem, če se je še kdo drug pregrizel skozi tiste pikapolonice, ampak men pa ta ˝pravljica˝ ni všeč..

Marko pravi ...

Hm .. meni nekako je. Magična. Magični realizem? pravljica prav zares. Uglavnem, stil je zanimiv.

Simona pravi ...

No če zvemo še za slog, še toliko bolje :)

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails