Prejšnji teden me je zgrabila depresija. Na srečo ni dolgo trajala, ni dosegla kriterijev za diagnozo. Zgrabila sem se z vsemi štirimi, da me ni povleklo naprej in na srečo se spet počutim kot riba v vodi.
Zakaj potem pišem ta post? Ker so me presenetile izjave nekaterih bližnjih, ko sem jim povedala, kako se počutim. Tako sem dobila občutek, da če pametujem o vseh stvareh o katerih nimam pojma, lahko enkrat spregovorim o tudi o svojem kruhu.
Kadar govorimo o taki resni depresiji, potem mislimo na tisto depresijo, kjer občutki žalosti in potrtosti trajajo vsaj dva tedna in to skoraj ves čas. Lahko se kaže tudi tako, da ne moremo več uživati in nas nič več ne veseli. Temu se še pridružijo težave spanjem, apetitom, odločanjem, pomanjkanje energije, občutki krivde, ničvrednosti ali samomorilne misli. Skoraj vsi poznamo podobne občutke (po raziskavah za takšno veliko depresijo vsaj enkrat v življenju zboli 20% vseh ljudi) in vemo, da jih je veliko težje obvladati kot zgleda na prvi pogled. Zakaj?
Depresijo lahko sproži kakšna težja življenjska situacija, vendar jo poleg drugih dejavnikov pomaga vzdrževati tudi porušen nevrohormonalni sistem, katerega težko spravimo v red samo z željo, da bi bilo boljše (se pa na srečo le-ta dobro odziva na zdravila). Poleg tega je za vzdrževanje
depresije zelo pomembno, kaj takrat mislimo. Naše misli so navadno bolj črne, da je vse skupaj brez smisla, da smo grozni mi sami in ves svet okoli nas. Če temu res verjamemo, bomo težje sprejeli primerne ukrepe in se izvlekli.
Kako torej ven? Čeprav nas depresja sili v poležavanje in pasivnost, je ravno aktivacija eno glavnih orožij proti depresiji. Se pravi družba, šport in prijetne aktivnosti (čeprav nam to seveda takrat ne paše). Včasih je žal tako hudo, da sami ne zmoremo. Takrat so nam na voljo prijatelji, svetovalci, zdravniki...
No takole na kratko. Včasih nas pač prime pa na srečo tudi mine :) Samo pogumno, če se z njo srečamo.
Zakaj potem pišem ta post? Ker so me presenetile izjave nekaterih bližnjih, ko sem jim povedala, kako se počutim. Tako sem dobila občutek, da če pametujem o vseh stvareh o katerih nimam pojma, lahko enkrat spregovorim o tudi o svojem kruhu.
Kadar govorimo o taki resni depresiji, potem mislimo na tisto depresijo, kjer občutki žalosti in potrtosti trajajo vsaj dva tedna in to skoraj ves čas. Lahko se kaže tudi tako, da ne moremo več uživati in nas nič več ne veseli. Temu se še pridružijo težave spanjem, apetitom, odločanjem, pomanjkanje energije, občutki krivde, ničvrednosti ali samomorilne misli. Skoraj vsi poznamo podobne občutke (po raziskavah za takšno veliko depresijo vsaj enkrat v življenju zboli 20% vseh ljudi) in vemo, da jih je veliko težje obvladati kot zgleda na prvi pogled. Zakaj?
Depresijo lahko sproži kakšna težja življenjska situacija, vendar jo poleg drugih dejavnikov pomaga vzdrževati tudi porušen nevrohormonalni sistem, katerega težko spravimo v red samo z željo, da bi bilo boljše (se pa na srečo le-ta dobro odziva na zdravila). Poleg tega je za vzdrževanje
depresije zelo pomembno, kaj takrat mislimo. Naše misli so navadno bolj črne, da je vse skupaj brez smisla, da smo grozni mi sami in ves svet okoli nas. Če temu res verjamemo, bomo težje sprejeli primerne ukrepe in se izvlekli.
Kako torej ven? Čeprav nas depresja sili v poležavanje in pasivnost, je ravno aktivacija eno glavnih orožij proti depresiji. Se pravi družba, šport in prijetne aktivnosti (čeprav nam to seveda takrat ne paše). Včasih je žal tako hudo, da sami ne zmoremo. Takrat so nam na voljo prijatelji, svetovalci, zdravniki...
No takole na kratko. Včasih nas pač prime pa na srečo tudi mine :) Samo pogumno, če se z njo srečamo.
7 komentarjev:
samomorilske misli? ... pa dej ga srat, no!
A ti veš, da si moj antidepresiv? ;))
Bojan, Simona piše o splošnih znakih depresije, ne o svojih. Vidiš, ko ne bereš pazljivo..
c c c ;)
@sasa:Ups; priznam. Sam ti pa še kaj za druge pusti:)
Jp! Prijatelji&narava ful pomaga...
Pri depi je fino to, da ne traja večno. Tako veš, da bo jutri boljše.
Kakorkoli, ko si po depi vesel si vesel 2x bolj- to pa tudi nekaj šteje:-)
Ja fino je če se zavedaš, da bo kmalu bolje. Ponavadi imajo depresivni občutek, da bolje ne nikoli. Še sreča, da ni res!
Proti depreseiji zanesljivo pomaga humor!
se strinjam, sploh če ti uspe ohraniti smisel za humor :)
Objavite komentar