15 april, 2008

Things we lost in the fire


Ravnokar pogledani film, ki je pustil mokre fleke na mojem povštru. Ker mi je priklical vse stvari, ki jih moraš pustiti za seboj, ko hočeš naprej. Seznamu pa ni videti konca. Kljub temu me spomni, da v opuščanju težkega, pozabim, kako se sprejme dobro. Kar naenkrat sem tam, ko se mi zdi, da takšna sreča ni več zame. In ni več čudno, da ga ni, ki bi mi lahko v nasprotno prepričal. Ampak, kot pravi Pavček bom poskusila vnovič in zopet in znova.

2 komentarja:

Tjasa pravi ...

Ta film je pa nekaj najgroznejšega v zadnjem času! :O Midva sva ga komaj preživela. :)

Glede sprejemanja pa... en pasus iz romana Erice Johnson Debeljak Tako si moj govori o tem, kako je (pa ne me linčat, če bom citirala zelo po svoje) cikel celega življenja zaradi dolgosti preveč linearen (za nas) in zato toliko bolj neusmiljen, in da se je bolje oklepati manjših ciklčkov sreče, pa čeprav v majhnih rutinah.

P.S. Špeh na kruhu - kul, Factotum malo manj. :D

Simona pravi ...

Jp se strinjam - manjši cikli sreče so lažje ulovljivi. Sploh če nimaš pms-ja ;) A tale roman od Erike je zakaj?

Jz se bom lotila Žensk, ko končam s Čefurji (zaenkrat res kulsko), Factotum pa bo očitno še malo počakal :)

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails