Nazaj domov

Mislim, da ni kriv ne južni veter niti še eno pisanje članka o depresiji ob uri, ko bi že tako spala. Morda imajo malo prste zraven nežni zvoki iz zvočnikov, ki ohranjajo moje oči budne. Da se čez moje telo sprehodi občutek predanosti tebi ali tebi, čez srce pa občutek neskončne ljubezni.

Kot takrat ko sem pri štirih prvič odšla sama od doma z malo aktovko. Medtem sem tako drobila korake po prepovedanih ulicah, me je ujel brat s kolesom zadihan in prestrašen (najbolj hecno je, da se ne morem spomniti kateri od bratov je bil): "Simona, ja kam pa greš?" In jaz mirno, flegma: "V šolo". Pa sem si v resnici oddahnila, da me je ujel, ker sem ravno začela spoznaviti strašno dejstvo, da ne vem, kje točno je šola, niti kaj bi tam počela.

Takšno mi včasih ušpičijo moja čustva. Začnejo svojo pot potem pa se na lepem ustavijo in zdrznejo ob spoznanju, da ne vedo niti kam gredo niti kaj bi tam rade. Obstanejo, pogledajo po sobi, se nasmehnejo kaktusu, ki je ta teden naredil cvet, povohajo čaj in ošvrknejo ekran. Iščejo neko misel na kolesu, ki jih bo prijela za roko in odpeljala domov. Danes so jo našle in se v vsej svoji polnosti vrnile k meni. Super.