07 junij, 2009

O naših krasnih možganih


Prepričati mojo leno dušico in blago dislektične možgane, da se gredo piflat skor 1500 strani agleškega strokovnega teksta, je mogoče samo pod pogojem, da je stvar strašno zanimiva. In za moje pojme so ena najbolj zanimih stvari na tem svetu človeški možgani. Ko vidiš kaj vse zmorejo in kako hitro pa česa tudi ne več, pri tem dojameš da je tako ali tako vse njihov konstrukt, skoraj nehaš verjeti v kar koli drugega.
Kadar gledam bolnike z nevrološkimi izpadi in psihiatričnimi motnjami se sprašujem, kako oni doživljajo svoje stanje. Ali opazijo razliko v doživljanju ali se sploh zavedajo, da drugi določene stvari dojemajo drugače. Iz vse te nevrofrik radovednosti mi je bila fascinatna že izpoved nevrologinje Jill Bolte Taylor, ko je javnosti iz lastne izkušnje opisala možgansko kap v levi hesmisferi. Od takrat si lažje predstavljam, kaj pomeni, da je desna polovica možgan odgovorna za prostorsko, sočasno doživljanje sveta, leva pa bolj za verbalno, zaporedno in logično plat. Lažje razumem zakaj ljudi stvari drugače vidimo, si jih po svoje razlgamo in kako imamo lahko vsi na nek način prav.
Kakor mi je grozno slišati, kako človeka pridazanejo določene možganske ovare, nekaj v meni pije take zgodbe. Tako sem "pohlastala" film The Diving Bell and the Butterfly, ki se je ne vem kako znašel na mojem računalniku, časa ždel in čakal na dolgočasno nič-se-mi-ne-da nedeljo, da je pokazal svoj sijaj. Resnična zgodba o uspešnem novinarju revije Elle Jeanu-Dominique Bauby-u, ki je pri 43-ih letih po možganski kapi ostal popolnoma paraliziran razen levega očesa, pri čemer je bilo njegovo mišljenje v glavnem neprizadeto. Tako imenovan "lock-in" sindrom me navda z grozo že samo, ko pomislim, da bi vse videla, slišala in razumela pa nič ne bi mogla reagirati (se še spomnite Dahlove zgodbice iz Poljubčka?). Ja, film se vleče. Kot so se verjetno vlekli Jeanovi meseci. Ure in ure ko se nič ne dogaja. Pa vseeno pokaže, da se splača ukvarjati s tako prizadetimi ljudmi. S pomočjo terapevtk Jean najde stik s svetom. Še vedno določenih stvari ne mara. Še vedno ljubi in je ljubljen. Na koncu še seveda napiše knjigo (valda, če ne ne bi bilo filma :).
Ne vem točno, kaj mi je pri vsem tem najbolj všeč. Videti kaj vse zmore (ali pa ne) tista skravžlana dobra kila mesa v naši glavi; način kako je podana zgodba, skozi oko dožiljajočega; ali novo vlito upanje, da se 14 mesecev ali kolikorkoli že splača. Ker lahko človek začne ponovno upati. Ja, včasih to res rabim.

2 komentarja:

saša pravi ...

joj, simona, ravno pravi cajt zame je prišel tale tvoj post..
pa kaj za vraga se jaz sekiram zarad tistih bogih par izpitov!?

Simona pravi ...

Jah točno to bejbi! sej ti pravim, da se ne splača za nič sekirat. Sam kaj ko nam to, da vemo ne pomaga dost!Cmok!

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails