Zarad plačevanja starih računov in švicanja za računalnikom s poskusi izogibanja blogov in FB-ja, bo danes eden prvih prvih novembrov, ko me ne bo za druživnskim grobom in popoldne pri teti na potici.
Letos mi ni do velikih črnih grobov, kjer so pokopani tisti, s katerih smrtjo sem se uspela sprijazniti. Ramišljam o majhnih belih grobkih z belimi svečkami, lušnimi angelci in belimi konjički. Letos so z novo službo postali del mojega sveta. Ne morem čisto dobro razumeti, čemu so smiselni tako kratki obiski na zemlji? Bolečine njihovih najdražjih pa so globlje od tistih, ko nam umrejo tisti, ki so dalj časa z nami. Sprašujem se, če se navadiš. A se kdaj sprijazniš z življenjem, ki je pač nelogično, nesmilno in včasih tako nefer...
Verjetno bodo brez teh odgovrov danes na mojem balkonu gorele tri svečke, za dva mala sončka in našo Cino. Stara gospodična bo počivala pod pušpenjem v naši fliki gozda. Če bom pa drugo leto stala na družinskem grobu, ki se že leta ni spremenil, pa me ne bo čisto nič motilo.
Verjetno bodo brez teh odgovrov danes na mojem balkonu gorele tri svečke, za dva mala sončka in našo Cino. Stara gospodična bo počivala pod pušpenjem v naši fliki gozda. Če bom pa drugo leto stala na družinskem grobu, ki se že leta ni spremenil, pa me ne bo čisto nič motilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar