Vsakič, ko pristanem na trdih tleh, po možnosti še malo poledenelih in plundrastih, ko se mi stemni pred očmi in za trenutek postane vse brezupno, se vprašam, ali sem letela previsoko.
O višine se zvrti...
... meni očitno ne. Pa mogoče včasih ne bi bilo slabo. Vidim poglede in slišim besede tistih, ki mi takrat hočejo namigniti, da mogoče pa vendarle ne bo šlo tako gladko. Vidim pa nočem zares pogledat in slišim pa nočem poslušat. Zakaj? Zdi se mi, da bi mi vzelo preveč moči, da bi stvar sploh lahko speljala.
Se splača nizko zastaviti?
Se. Ne doživiš poraza, vesel si in rasteš z majhnimi koraki. Zakaj bi potem ciljala višje. Ker se mi zdi, da moram. Ker se mi zdi, da se to od mene pričakuje, čeprav se morda ne? Včasih se mi zdi, da so mi le visoki cilji dovolj visoki, da zberem motivacijo za pot.
Optimizem ja ali ne?
Sprašujem se koliko optimizma je zdravega. Verjetno toliko, da te vleče naprej. Ampak srednja pot je zame vedno najtežja. Hiteti počasi se bom učila celo življenje. In če so padci boleči, je nauk toliko večji. Če hočeš naprej nimaš drugega, da res pogledaš kaj moraš spremenit. Kar se naučiš v situacijah, ki te fino pretresejo, ne pozabiš kar tako. Hihi, potem smo pametni in naš ego je spet poln, da gleda visoko :)
2 komentarja:
No pain, no gain.
Tudi pri nizko zastavljenih ciljih lahko doživljaš poraze. Mislim, da je koristno razumeti poraz kot hvaležno opozorilo, da skušaš popraviti tisto, kar ti reže krila.
Rok, hvala za komentar. Bom vzela na znanje!
Objavite komentar