Barvice

so me v četrtek pošteno razjezile. Brez radirke, šilčka, z dvajsetimi barvicami od katerih je šest podvojenih, seveda ključne pa manjkajo, se je težko iti umetnika. Potem sem se razhudila in kupla skor največjo škatlo najboljših barvic (večjo od svojih maksi yolik), najboljši šilček in dva črna pisala. Miza v kuhinji je obrnjena proti oknu in tako oznanja preporod moje umetniške kariere. No ni še treba začet zbirat denarja za moje mojstrvine, ker spomladi ma človek za marsikaj zagon. Je pa res, da preveč mislit ni fajn in moji možgani neskončno pogrešajo urice zatopljenosti v čečkanje, kracanje, rezanje, lepljenje, šivanje...
Pomladni vetrič je zapihal tudi čez moje stanovanje. Dvoja nova vrata se svetijo od beline in kričijo, da je steno na hodniku res treba prebarvat. Hkrati so tudi dovolilnica Puži, da lahko rodi. Čeprav je že tri tedne čez rok in ji jaz kljub balonski pojavi skoraj ne verjamem več, da je breja :)