10 junij, 2010

Ko zorijo češnje...

... se jaz uradno postaram. Krasno je videti, kako nekdo pozorno posluša moje želje in me potem preseneti. Ustvarjale sposobnosti moje Saške pa je poleg mojega stanovanja že nekaj mesecev na veliko zadovoljstvo vseh deležen tudi svetovni splet :)


...je krasno je speči pito in torto po lastni želji in z njo pocrklat svoje najdražje. Ugotoviti, da tudi če nisi pristaš želatine, lahko narediš krasno skutno-sadno torto na lešnikovem biskvitu, če kupiš agar-agar in pokličeš na pomoč dve strašno simpatični kuharci. In spet potrditi dejstvo, da goste najhitreje in najlažje zadovoljiš s porovo-gorgonzolino pito. Mmmm...


...prihajajo med nas novi črvički. Mehki, jokajoči, dišeči in sladki. Se mi zdi, da se kar topim, ko mi spijo v naročju. Puža pa za vedno zgubi svoje materinsko opravilnost, a na srečo prav nič dostojanstva. Jaz se grem eno izmed nadomestih mam več kot stotim sladkorčkom na Debelem rtiču.


To in še več v srce segajočih trenutkov, mi pomaga, da pozabim, da bo drugo leto obletnica okrogla in da nekaj kvazi strašno pomembnega še vedno leži v predalu. Spomni me, kako je lahko junija življenje v barvah in oblito z ljubeznijo.

2 komentarja:

Saša pravi ...

luškana objava.
za še ne pospravljen predal se pa ne preveč sekirat. še vedno si lahko mlada doktorica v zgodnjih 30ih.

Simona pravi ...

hvala saši, včer me je zvečer v postli res mal panika zagrabla, sam me na srečo ni držala več kot ene 20 sekund :) danes pa spet obrambni mehanizmi na polno delujejo in ne mislim več na to :)

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails