England Instant

Prvi teden julija sem/sva/smo se potepali po Angliji. Naneslo je, da temno modra nisan almera z volanom na levi čez počitnice ni imela voznika, pa je na hitro padla odločitev o zavzetju Londona in južne Anglije. V dvanajstih letih odkar sem nazadnje okusila angleški čaj na angleških tleh sem pozabila, kako pestre so lahko počitnice na otoku.

Vožnja po levi je lažja iz sovoznikovega sedeža. Še sreča, da imajo moški možgani dobro polovico rezervirano za prevoznosredstvene sposobnosti in da je garmin v UK skorajda nezmotljiv. Tretji dan je Sašo že skoraj pozabil, da ne vozi pri nas. Svoboda gibanja po vaških cestah pa ima čar, ki odtehta fjakanje po prestolnici in kazni za napačno parkiranje.

V Londonu je gostitelj Marko poskrbel, da mi nam ni bilo treba izgledati kot kure brez glave. Poleg sobe v Camden town-u je z nami delil znanje o najcejšem pivu, zgodovinskih dejstvih in underground povezavah. Potep se je raztegnil do Greenwincha, kjer Borisu je z igranjem flavte uspelo celo zaslužit za sendvič.

Iz Londona nas je pot naprej odnesla na jugovzhod, na sprehod do Catenburijske katedrale in do belih pečin v Doverju. Večerjo smo pojedli kar pred trgovino v Brightonu in ugotovili, da je slavni pomol ponoči še bolj romantičen. Drugo jutro smo se šli delat pametne v Oxford in ponovno spoznali, da smo preleni za muzeje in katedrale po angleških cenah.

Cilj drugega izleta je bil počitek v Cornwallu, čeprav od prvega dneva žal ni skoraj nič ostalo razen dobre kave v Bathu, dolge vožnje in mučnega iskanja proste sobe. Jugozahod se nama je odkupil šele naslednji dan z luškanim jutranjim sprehodom po Penzance-u. Kot miški sva se ujela v grad St. Michaels Mount na obali, ki ga je že med kavo zalila plima do te mere, da sva za nazaj rabila čoln. Za kosilo praktično ni bilo druge izbire kot tradicionalni polnjeni žepki (cornish pasty), ki znajo biti glede na filo zanič ali slastni. Moje kopalke so na žalost ostale v nahrbtniku, sem se pa vsaj dostojno povaljala na plaži in polizala kepico sladoleda v obmorskem mestecu St. Ives.

Ali ima sploh smisel omeniti, da sva na poti nazaj v London čisto ponesreči videla še Stonehenge?

Zadnji popoldan sem v Londonu še komaj zbrala dovolj moči za šoping. Soncu je kot pri nas uspelo segreti beton do nezavidljive vročine, zato sem Oxford street prepustila bolj zagretim. Po Janovem nasvetu sem ugotovila, da megalomanski šoping center Westfield ponuja neskončne možnosti, ki presegajo sposobnosti mojih utrujenih nožic ter ene in edine kreditne kartice. Pimm's (koktajl s sadjem) in pivo v Camdnu za slovo sta bila kot voda sredi puščave, cela izkušnja pa dovolj, da se bom vrnila prej kot v dvanajstih letih :)