Poletje je.

Moja glava je za razliko od mene že na dopustu. Posledično moj blog tudi. Namesto bistrih misli čez mojo glavo šviga Bo ta dan res minil brez sladoleda? Mogoče res ne maram preveč piva, ampak da bi v taki vročini pila vodo? Puži ni do sprehodov po soncu, z repom miga, da bi se sladila, zato greva ta manjši krog. Čar Šmarne gore je pogled nanjo iz Ljubljane, čar teka je v njegovem teoretičnem ozadju, zato bo cilj ta teden do potankosti prebrati osnove peak fitnesa. Sesalec je za to, da leži sredi sobe in ga lahko že drugi dan prestopam... Strah me je, da bo moja lenoba dosegla vrhunec v petek in bom pozabila iti na morje ali še hujše, da bom pozabila priti nazaj. V mislih že delam seznam vse 54 napol prebranih knjig, ki jih mislim tam dokončat in službene literature za vsak slučaj, če mi bo dolgčas. Razmišljam o nakupu novih kopalk, ampak oddaljenost trgovskega centa iz kavča deluje nepremagljiva :)
Mi je pa všeč ko ugotovim, da se nekatere lušne stvari tudi po več kot desetletju ne spremenijo bistveno. Ko se na pomolu v Brightonu spet lahko delalam, da sem seksi reševalka iz vode, čeprav brez iste asistentke za vlogo utopljenca in tokrat bistveno večjim nosom.

Še več! Še bolj mi je všeč, da je lahko Saša po vse teh letih še vedno popolna družba za večerno pivo, popoldanski skok v jezero in dolg klepet, medtem ko naju Puža strašnoresno straži.