Zgodba o vsakdanjem kruhku

V svojih letih samskosti sem se navadila jesti kruhu podobne ržene ploščice, saj so ustrezale vsem mojim zahtevam po kompleksno-ogljikovo-hidratnem, manj-kvasastem, ne-hitro-pokvarljivem in mojemu-okusu všečnem. Paketek je večrat zdržal skoraj cel teden, skratka bilo je tako priročno, da o drugih opcijah sploh nisem razmišljala.

Poleti so se ob meni začela zbujati lačna usta, ki se jim zdi rženi wannabe kruh prekisel, pretrd in kaj vem še kaj. Skoraj vsak dan so nas videli v trgovini, dokler niso lačna usta prišla na genialno idejo, da bi kruh sami pekli. Najstarejši brat mi je velikodušno za nedoločen čas posodil kruhopečni stroj. Zasedel je pol pulta, izrinil škatlo s Pužinimi briketi, ampak profesionalno opravlja svoje delo. Mesi, vzhaja in peče kruh po lastni izberi. Vmes celo zapiska, da lahko dodaš semenke.


Kruh je prva dva zelo užiten. Kakšen je tretji dan, še ne vemo, ker ga vedno prej zmanjka. Estetsko je precej moderen, škatlast in krasita ga dve smešni luknji od mešal. Priznam, ljubši so mi hlebci, po možnosti pečeni v krušni peči s sledmi oglja na spodnji skorji... Hmmm, nekoč morda.


Zgodba o kruhu rabi še srednjega brata. Ta je posodil mlin :), ki je zasedel še drugi kot pulta in izrinil Kogojev več za vodo :) Po novem torej polento, zdrob in moko delamo sami. Zgleda, da bo najmlajšo sestro v tej zgodbi razgnalo od zdravja :)