02 december, 2010

O volji




Danes mi je brat po mejlu poslal misel:

Kdor dovoli, da ga vprežejo,
mora dovoliti tudi, da ga gonijo!

Zadnje mesece se večkrat počutim vprežena. In vedno me ob tem spreleti spomin, da sem se za vse sama odločila. Res mora bit človek previden s svojimi željami. Iščem voljo. Saj jo imam, ampak zdaj jo rabim še več. Proda kdo?

Om mani padme hum.
Spomin na Himalajo. Vsako jutro, ko se vsa lesena trudim delati tibetance. In potem, ko zopet in zopet dobivam popravke članka. Kot taktrat, ko sva z Irenco lezli na Stok Kangri. Pogled na vrh je zgledal oddaljen dobrih dvajset minut pa si se zagnal. Po dobri uri grizenje kolen je bil vrh še vedno le 20 min stran in po naslednji tudi :). Zdaj se mi zdi isto, vsak vikend si rečem, še čisto malo, pa po mesecu dela zgleda ravno tako še čisto malo. Kdo je že rekel, da je cilj pot sama. Kakšen pameten Buda. Ampak jaz bi vseeno dober razgled na vrhu :)

2 komentarja:

lili pravi ...

joj, simona, kako te razumem, s tem, da sem jaz trenutno s svojo magistrsko čisto na 'off'. rada bi že ta 'razgled', poti mam dovolj ;)

Simona pravi ...

Ja, res je smotano. Jz se včasih sprašujem, kaj mi je tega treba.
Sam veš Lili, tud pavze vmes so ful smiselne - jz sem jo imela več kot pol leta pa se mi zdi, da sem pridelala vmes malo volje :)

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails