Moje pisanje se je končalo kar samo od sebe. Ne osvajam več sveta in le še redko se poglabljam vase. Pa vendar bi mi bilo po 262 objavah škoda zaključiti s kitajskimi cmočki. Včeraj sem med pisanjem seminarske po dolgem času slišala pesem Palabras para Paula, ki se me je dotaknila kot še nikoli. Še en dokaz, da vse dojamemo ob svojem času. Materinstvo je zame tako globoka izkušnja, da je ne znam sama opisati. Zahtevna, da si je vzela svoj prostor v mojem življenju in za nekaj časa pomedla z marsikatero mojo ljubeznijo. Zato se potovanja in pisanje za nekaj časa poslavljajo iz mojega življenja, fotoaparat pa je poln le še osladnih fotografij moje male. Srečen je vsak moj dan. Ta pa ostaja za spomin. Hvala vsem, ki ste me brali.
Če ti bodo povedali, da sem jokala,
ko se te vzela v naročje.
Si nisem mogla pomagati,
ker te imam tako rada.
(La Oreja De Van Gogh, Palabras para Paula)
2 komentarja:
Hvala :)
Res cool post !
Objavite komentar