Glede na to, da sem že po naravi malo nagnjena k paničarjenju, skrbenju in živčnosti, se ponavadi najbolj trudim, da ostajam mirna. V ta namen premorem celo paleto tehnik relaksacije od takih nekajsekundnih, ki za druge zgledajo kot kih, do takšnih daljših, za katere pa rabim že malo miru. Nimam pa težav s sladkim nemirom, ki me prežema pred prijetnimi dogodki, pa naj bo to povabilo v kino (takšno ne zaradi filma) ali pa pred odhodom nekam, kjer naj bi bilo lepše in zabavnejše. In ja zdaj me je res zgrabilo še uf samo 15 dni in velika bela ptica me bo odnesla v Indijo!
V priprave na potovanje spada tudi urejanje vize. To lahko zaenkrat narediš le v tujini (saj ne da se septembra čisto zares odpre Indijsko veleposlaništvo tudi pri nas) in jz sem se odločila, da poskusim srečo v Zagrebu, ker mi je najbližje. Na Indijsko ambasado v ZG sem poslala celo mejl, da mi naj točno povejo, kaj vse rabim... V sredo je prišel dan D, ko naj bi Irenin prijatelj (mimogrede Irena gre z mano v Indijo) odnesel formularje v ZG. Za vsak slučaj sva se odločile, da jih pokličeva in vprašava, če je res OK, da prinese formularje nekdo drug. Gospa, ki se je oglasila, je bila vsa zgrožena ob mojem vprašanju, češ da slovenski državljani pri njih sploh ne morejo dobiti vize. Ker se nisem kar tako vdala, mi je na telefon dala konzula in pogovor je začel vedno bolj postajati podoben barantanju na tržnici. Konzul je bil namreč predvsem navdušen nad dejstvom, da sva z Ireno mladi ženski in če sva zraven še "also beautiful" potem "maybe OK". Seveda, se ni strinjal z mojim predlogom, da formularje prinese najin prijatelj, saj bi naj on videl raje naju. Po prepričevanju, da ne morem dobiti dopusta in pustiti ubogih pacientov samih, se me je usmilil. No in danes sem zvedela, da so najini formularji bili sprejeti in da lahko v četrtek dvigneva vizo. To bo še zabavno v Indiji, če bo vse odvisno od lepote :)
Potem so tu še ostale sladke skrbi, katere antimalarike kupiti in kje, kakšne knjige seboj nesti, da bodo lahke za nosit, zanimive in ovrgljive, katera zdravila vzeti, ali naj vzamem mobitel, ali naj pišem blog... Ampak v resnici uživam sto na uro, res je super planirati nekaj kar si želiš. kar vlečem energijo od nevemkje. Mmm, to je življenje, ki ga želim živeti!
V priprave na potovanje spada tudi urejanje vize. To lahko zaenkrat narediš le v tujini (saj ne da se septembra čisto zares odpre Indijsko veleposlaništvo tudi pri nas) in jz sem se odločila, da poskusim srečo v Zagrebu, ker mi je najbližje. Na Indijsko ambasado v ZG sem poslala celo mejl, da mi naj točno povejo, kaj vse rabim... V sredo je prišel dan D, ko naj bi Irenin prijatelj (mimogrede Irena gre z mano v Indijo) odnesel formularje v ZG. Za vsak slučaj sva se odločile, da jih pokličeva in vprašava, če je res OK, da prinese formularje nekdo drug. Gospa, ki se je oglasila, je bila vsa zgrožena ob mojem vprašanju, češ da slovenski državljani pri njih sploh ne morejo dobiti vize. Ker se nisem kar tako vdala, mi je na telefon dala konzula in pogovor je začel vedno bolj postajati podoben barantanju na tržnici. Konzul je bil namreč predvsem navdušen nad dejstvom, da sva z Ireno mladi ženski in če sva zraven še "also beautiful" potem "maybe OK". Seveda, se ni strinjal z mojim predlogom, da formularje prinese najin prijatelj, saj bi naj on videl raje naju. Po prepričevanju, da ne morem dobiti dopusta in pustiti ubogih pacientov samih, se me je usmilil. No in danes sem zvedela, da so najini formularji bili sprejeti in da lahko v četrtek dvigneva vizo. To bo še zabavno v Indiji, če bo vse odvisno od lepote :)
Potem so tu še ostale sladke skrbi, katere antimalarike kupiti in kje, kakšne knjige seboj nesti, da bodo lahke za nosit, zanimive in ovrgljive, katera zdravila vzeti, ali naj vzamem mobitel, ali naj pišem blog... Ampak v resnici uživam sto na uro, res je super planirati nekaj kar si želiš. kar vlečem energijo od nevemkje. Mmm, to je življenje, ki ga želim živeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar