PMS

Saj ne morem verjet, da tale blog postaje moje zavetišče. Danes se res ušivo počutim. Čez dan je bilo sicer super, bila sem na izobraževanju iz vedensko kognitivne terapije. Potem me je še mami peljala na pozno kosilo v čast njenemu postaranju v Vegedrom. Pa še z Jakom sem se po dolgem času dobila. Potem sem prišla domov. Dela imam toliko, da ne vem kje začet. Pa je lajši mejle brat in po netu skakat, pa še za to nimam prave energije. Jutri je spet izobraževanje, v nedeljo me čaka pisanje izvidov. Čisto sem izžeta. Ne morem niti več gledati televizije, ker dejansko ne morem več poslušati o problemih drugih. Danes sem bila kar grozna, ko mi je Jaka govoril neko zgobo. Prav ni me brigalo. No to se zgodi ko je preveč, preveč zgodb o drugih. Čeprav priznam, da ponavadi sama težim k temu. Vedno me bolj zanima kaj se dogaja z ljudmi, kot to kakšen avto si bo kdo kupil, kdo je zmagal in kakšno bo vreme. Zdaj pa se mi je zgodilo, da je kar naenkrat preveč. Najhuje je to, da sem še v ponedeljek zagotalvljala, da sem sedaj našla ravnotežje med tem koliko lahko delam in koliko rabim časa zase. Malo so za to krivi tudi hormoni, ki so ravno ta teden dosegli vrhunec svojega delovanja in so nemilostno vplivali na moj znižani nivo energije. Niso mi prizanesli niti pri pokrepitvi mojega občutka osamljenosti, za katerega priznam, da ga zadnje čase manj pogosto in manj intenzivno doživljam. Danes pa bi mi spet pasalo, da bi mi kdo kaj leprega rekel. No to ravno ne bi bilo dovolj. Danes bi rabla uno ta hudo dozo, da bi mi najdražji rekel da me ljubi in mi prinesel čokoladno torto. Pa da bi lahko prestavila pisanje poročil po praznikih, potem bi pa najverjetneje blo. Zdaj se bom stresla in zbudila. Trenutna situacija je drugačna. Rapolagam le s tečno Simono, utrujenimi očmi, prekurjenimi možgani in razmazanim mejkapom. Upa, tu je še moja neustavljiva volja do življenja, ki mi ne dovoli, da neham tole pisat, dokler se ne spravim k sebi. Vem, da je v meni tista neustavljiva moč, ljubezen, ki lahko potolaži še najbolj osamljen občutek. Toplo preplavi mojo bit in ja ne morem verjeti spet sem lahko srrečna. Gre v taksno globino, da ne morem biti več resna. Spet se smejem, moje telo in duša sta mirni. Vsaj tam okoli 80 procentov, kot bi se izrazila v stilu današnjega izobraževanja. Vsej še eno uro imem do spanja, tko da kakšno poročilo bi še zmogla.