Malo miru in veliko ljubezni

Sai ram!

Povsod kamor pridem je drugacen pozdrav. Zdaj sem v asramu slavnega Sai Babe v Puttaparthiju, kjer je besedica sai ram (pomeni bog, seveda) uporabna cisto za vse kar hoces povedat: zivjo, prosim, hvala, pusti me pri miru, tukaj se ne sme hoditi... Naceloma so vsi zelo prijazni in tukaj je tako lustno, da ostajam kar do svojega odhoda (pa ker sem prevec lena in imam prevec prtljage za iskanje novih zabavnih placov :).

Gre torej za enega od mnogih duhovnih centrov na jugu Indije, kjer si lahko pripadniki vseh religij in sekt, v miru odpocijejo (spanje za 60 centov), se skoraj zastonj okrepcajo s hrano (koncno spet nekaj normalne hrane in ce si res pozresen das evro za kosilo po evropskem okusu in kaksnih 10 centov za indijska cuda) ter seveda nameditirajo, jogirajo in namolijo.

Tukaj domuje tudi eden bolj znanih duhovnih voditeljev Sri Satja Sai Baba, ki ima baje na vesti precej cudezev, zdaj pa je ze precej star in ga morajo naokoli prevazati v vozicku. Poleg tega je tukaj taka masa ljudi, ki so mu povsem predani (t.i. devotees) in se ga zelijo na vsak nacin dotaknit in z njem govorit, da je gospod precej umaknjen vase in tezko ga bolj od blizu vidis. Vsi ti pripadniki me vsasih malo postrani gledajo, ker ne znam iz rokava stresti vseh njegovih cudezev in ker nisem poucena o njegovih prejsnjih in kasnejsih reinkarnacijah.

Blazji skandal je sprozila tudi moja obleka, ker sem sele tu izvvedela, da ce nimas cez prsi sala je za indijce tako kot bi bil zgoraj brez (ni cudno da so me tako bulili). Tako sem prvo jutro letela v soping in zdaj se mirno skrivam med mnozico v tradicionalnem punjabiju (dolga tunika cez hlace in seveda obvezen sal cez prsi).

Poleg tega so tukaj zenske v glavnem locene od moskih (posebne vrste v trgovini, locen prostor v temlju in loceni domovi za spanje), kar se mi je sprva slisalo kot popolna bedarija, zdaj pa mi tako pase, da se mi ni treba drenjati v vrstah z buljajocimi in dolgoprstnimi indijskimi moskimi. Tezko ocenim, koliko ljudi je trenutno tu, vedar stevilke gredo v nekaj tisoc in morm rec, da je organizacija zlo na nivoju (sploh ce vzamemmo v racun, da indijci drugace ne vedo, kaj pomeni cakanje v vrstah).

Drugace je to res primeren kraj, da si malo odpocijes, se celo cisto je in veterc pihlja. Ljudje so ful prijazni in ljubeznivi. Tako tukaj veselo pohajam na okoli po okoliskih gricih, polno je muzejev, arhitektutura je cudovita, kafetkam in jem, berem, hodim na skupinske meditacije in sveto petje. Odkrila sem, da ima nek 81 letni stric zatonj vsak vecer jogo in to na terasi z cudovitm razgledom. Skratka cas tako leti, da sta pred mano le se dva cela dneva, potem pa me ze caka potovanje domov.

Tole je moj zadnja indijska objava in povsem jasno je, da je se ogromno stvari, ki sem jih dozivela pa nisem nikoli opisala. Kot na primer nenehno ogovarjanje z vseh strani z besedami Hello mam! in takoj za tem Which country? ter ostalih malenkosti, ki jih bom tudi jaz kljub dozivetjem pozabila. Bilo je naporno, zanimivo, barvito, smrdece in disece, precej tako kot sem si predstavljala in ja vecino bi z veseljem ponovila.

Se vidmo, pa lahko tudi se beremo!