Pocitek v Kasmirju

Jule!

Tole je sicer pozdrav, ki je bil bolj uporaben v prejsnji pokrajini Ladak, ko so vsi prijazno pozdravljali, Kasmirci pa bolj malo recejo, ampak samo bulijo v naju kot da sva deseto cudo tega sveta. Se predno se razpisem o tukajsnjih razmerah, moram komentirati vase komentarje. Hvala za vso skrb, ampak Indija je res velika, in tukaj kjer se jaz potepam na sreco ni se niti malo dezevalo, ceprav si kaksen dan kot je tale, ko res dol tisi zelim, da bi se malo spralo.

Kasmir je pokrajina na cisto naseveru Indije in slovi po tem, da se je leta 1989 zacela tu vojna za osamosvojitev, ki je sicer postopno ponehala, se vedno pa po ulicah hodi veliko vojakov in je bolj malo turistov. Kasmirska pokrajina je zelo podobna nasi Gorenjski, pa tudi vroce ni prevec, zato je to odlicen prostor za pocitek. Pocivava v eni od hisk-colnu, ki plava na Dal jezeru v glavnem mestu Srinagar. Okoli najininega colna je polno lotusov in vodnih lilij, skratka rajsko. Zraven zivi tudi druzina in eden od sinov Jawed, ki naj pridno vozi na okoli in nama razlaga tukajsnje razmere.

tako smo si vceraj ogledali, dve moseji, saj je tu vecina prebivalcev muslimanov ter dva vrtova oz. parka, kamor si pridejo indijci odahnit. Ponovila se je zgodba iz Taj Mahala, kjer so indijski turisti bolj kot znamenitosti z zanimanjem gledali naju. Ko so se opogumili so naju prosili, ce se lahko z nama slikajo in naredila se je kar vrsta, za poziranje z nama. Midve s podobnim zanimanjem in slikanjem naskrivaj nadlegujeva lepe indijke v sarijih, ki so na splosno veliko bolj sramezljive od indijskih moskih.

Prav tako lepa vendar 100krat bolj naporna pa je bila pot do sem. Voznja iz Leha je trajajla naprec prvi dan 14 ur, vmes sva prespali v najgroznejsi in usrani sobi, drug dan pa se sedem ur. Sedeli sva na zadnjih zicih super delux avtobusa(naj vas tip avtobusa ne zavede, bil je grozen) in naju je celo pot dvigovalo visoko v zrak. Cesta se je v glavnem serpetinasto vila preko himalaskih gor in srecanja z drugimi tovornjaki so vzbujala zaradi ozine ceste pravo adrenalinsko dozivetje. Razgled pa ze kot omenjeno neverjen, gora gor, prepadi dol, cudovite barve zaradi sonca v razlicnih delih dneva, cudovite rekice, skratka raj za geologe (irenci je skor roka odpadla od poskusov slikanja te cudovite narave). Naselja so bila redka, vec je bilo videti vojaskih oporisc, pa sem pa tja je kdo zdel in kosilal ob cesti.

Nsem vam se napisala, vendar indijski promet si nasplosno zasluzi nekaj besed. Kot je ze znano za Indijo vozijo po levi, predvsem pa jih odlikuje na cesti spretnost trobljenja, katerega namen sem le delno dojela. Na cesti je najvec tovornjakov, ki so pisano okraseni in jim zadaj vljudno pise:BLOW HORN, HORN PLEASE ali DO HORN. Isto velja za rikse (male trikolesnike, ki te prevazajo po mestu namesto taksijev) in avtobuse. Vsi se vozijo tam, kjer se naj ne bi, zato jim drugi konstantno s trobljenjem sporocajo naj se umaknejo. Trobis pa tudi, kadar je kaj zanimivega, ce se kdo kretensko obira, nameravas zaviti, ce zelis, da se ti umakne kaka krava itd... Torej indijske ceste predvsem niso tihe.

Tole za danes, kaj vec pa najverjetneje iz naslednje destinacije bolj juzno, do kamor naju caka spet dva dni voznje. Polube pa pisite kaj!