Najbolj modre oči

Najbolj modre oči - The Bluest Eye, pisateljice Toni Morison, so takoj zlezle na vrh mojega seznama najboljših prebranih knijg. Definitivno ne najljubših, težko je brati o težkih stvareh. Je pa z mojega vidika resnično mojstrsko napisana knjiga, da ti je takoj jasno, zakaj je Toni prva črnka, ki je prejela Nobelovo nagrado za svoj prozni opus.

"Takrat sva mislili, da ognjiči ne rastejo zato, ker bo Pecola dobila otroka s svojim očetom."

Drugi stavek v knjigi, že na začetku pove, kakšna bo knjiga. Skozi oči naivnih deklic in preprostih ljudi zajet krut svet, ki ti ravno zaradi zaradi lepote jezika v katerem je zavita tragična zgodba male črnske deklice, ne dovoli da bi nehal brati.

Pecola ni jezna na mamo, ki jo tepe in ji ne verjame. Ne sovraži očeta. Ne joče za svojim mrtvorojenim otrokom. Pecola si želi le modrih oči. Nerealna želja grde punčke, ki nima nič in nikogar, kot rezultat sovraštva in prezira deklice do same sebe, je zanjo čarobna palčka za vse probleme. Ko bi imela modre oči, bi jo ljudje imeli radi. Zbrisali bi se vsi problemi, svet bi žarel v drugih barvah. Ko bi imela lepši profil, bolj bele zobe, manjšo rit, čvrste prsi, potem bi vse na tem svetu šlo. Nikoli več se mi ne bi bilo treba gladati osamljenosti v oči in se prepirati s sabo. Moja lepota bi obvladala moje probleme, ne bi se mi bilo treba spopadati z njimi.

Najtežje je objeti svoje sence, vendar ne vem, če jih lahko kako drugače obvladaš. Bolj jih sovražiš, močnejše so in bolj te grizejo, nasprotno pa so tvoje sanje in želje vedno dlje. Vedno bolj so modre, vedno bolj boleče... Kako naj se maram, ljubim in spoštujem? Tako težko je začeti in hkrati tako preprosto je, ko enkrat poskusiš.