22 oktober, 2007

Pobrisan prah

Med pospravljanjem stare krame, ki jo pri nas doma žal nikoli ne zmanjka, sem našla stare tri dobre prijatelje. Moji bivši dnevniki, v katerih je izlita vsa patetika moje mladosti, so mi včeraj zvečer zavrteli čas nazaj ob spominih na tiste čase, ko sem še jedla čokolešnik in verjela v princa na belem konju. Bivše tragedije so imele kar naenkrat prizvok komedije, predvsem pa se mi je pred očmi razbistrila nota lastne neberljivosti. Kljub temu je bilo mučno prebijanje skozi vrstice vredno truda. Vidiš namreč, kako se ene stvari strašno spremenijo in si oddahneš. Na srečo ne hodim več spat v strahu pred testom iz angleščine in v upu, da se mi bo osnovnošolska ljubezen jutri vendarle nasmehnila na hodniku. Bolj grozljive so tiste misli in želje, ki so še vedno enake kot pred 14 leti. O tem, da moram nujno in čimprej shujšat pet kil, potuhtati, kaj me res veseli v življenju, se spopadati svojo lenobo, občasnimi depresivnimi mislimi in tuhtati, kjer izpraskati denar za nov plašč.
Ko sem se dodobra nasmejala svojim bivšim prigodam (mislim, da zmaga tista o razbitem umivalniku v šolskem stranišču, sledi pa ji razočaranje nad nedelujočo tehniko telepatije), predvsem pa ko sem se naveličala svojega najstniškega obupovanja, sem se zavila v puhasti kovter in tibetansko dekco. Bilo mi je res toplo in prijetno, kot nalašč za druženje s svojim zadnjim, najmlajšim in najoptimističnim. In ko je moder pilotov kuli gladko tekel po njegovih straneh, mi je zaupal, da je malce ljubosumen na novega bratca. Tistega, ki prehitro raste, v katerem se moje razpoloženje ne vidi v lepoti moje pisave in ki je vsak dan deležen pozornosti, če ne moje pa vaše.

6 komentarjev:

Saša pravi ...

Kako luškan post! Mislim, da bi bilo zanimivo, če bi si midve zamenjali stare dnevnike. To bi bilo smeha. Umivalnika se še spomnem ;)
Novega blogerskega bratca smo pa vsi zelo veseli, ker tvoji analogni izlivi pač niso bili na vpogled širšemu občinstvu!

Andreja pravi ...

... na tiste čase, ko sem še jedla čokolešnik ...
jaz se vedno jem čokolešnik ... :-)

Ninocka pravi ...

Ne slovim ravno po vstrajnosti... zato so listi v mojih dnevnikih popisani samo na začetku - beri prvi trije listi.

Včasih je dobro, da kako stvar pozabiš;-) Velikokrat pa je modro videti, da ko preteče nekaj Savinje je stvar veliko lepša v spominu ali pa ne tako grozna. Potem pa lahko modruješ "do poroke bo že minilo", "čas zaceli vse rane" in osebno najljubša "sej bo bolš".

Tudi v mojem spominu je nekje zapisan pripetljaj z umivalnikom in 130 kilsko zverino;-)

Ljubosumje starejšega bratca... Jebat ga! Je Saša tako lepo povedala, da nimam kaj dodat.

Simona pravi ...

1.Jah Saša jz sem si skoraj izpahnila oči med branjem, ker je moj rokopis pod čustvenim pritiskom pravo skopucalo. Lahko bi si pa družno kaj ven prebrali, mislim da bi bile ene stvari jako interesantne za obe.
2.Kar se pa vstrajnosti tiče - ta zadnjega, najtanjšega na sliki imam že 5 let! Vsmes so tudi leto , ko nič ne napišem. Je pa res, da je včasih (sploh kadar se mi ne da v gozd) najboljše terapevtsko sredstvo in sploh ne vem, kako bi brez njega. Sej veste: papir vse prenese. Mogoče bo glih zato preživel digitalni preporod.
3.Čokolešnik: res ne vem zakaj ga ne jem več, ker ga mam še vedno rada.

Marko pravi ...

P.S. Čokolino je boljši ;)

Saša pravi ...

@ Marko: Speak for yourself! ;))

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails