Pobrisan prah

Med pospravljanjem stare krame, ki jo pri nas doma žal nikoli ne zmanjka, sem našla stare tri dobre prijatelje. Moji bivši dnevniki, v katerih je izlita vsa patetika moje mladosti, so mi včeraj zvečer zavrteli čas nazaj ob spominih na tiste čase, ko sem še jedla čokolešnik in verjela v princa na belem konju. Bivše tragedije so imele kar naenkrat prizvok komedije, predvsem pa se mi je pred očmi razbistrila nota lastne neberljivosti. Kljub temu je bilo mučno prebijanje skozi vrstice vredno truda. Vidiš namreč, kako se ene stvari strašno spremenijo in si oddahneš. Na srečo ne hodim več spat v strahu pred testom iz angleščine in v upu, da se mi bo osnovnošolska ljubezen jutri vendarle nasmehnila na hodniku. Bolj grozljive so tiste misli in želje, ki so še vedno enake kot pred 14 leti. O tem, da moram nujno in čimprej shujšat pet kil, potuhtati, kaj me res veseli v življenju, se spopadati svojo lenobo, občasnimi depresivnimi mislimi in tuhtati, kjer izpraskati denar za nov plašč.
Ko sem se dodobra nasmejala svojim bivšim prigodam (mislim, da zmaga tista o razbitem umivalniku v šolskem stranišču, sledi pa ji razočaranje nad nedelujočo tehniko telepatije), predvsem pa ko sem se naveličala svojega najstniškega obupovanja, sem se zavila v puhasti kovter in tibetansko dekco. Bilo mi je res toplo in prijetno, kot nalašč za druženje s svojim zadnjim, najmlajšim in najoptimističnim. In ko je moder pilotov kuli gladko tekel po njegovih straneh, mi je zaupal, da je malce ljubosumen na novega bratca. Tistega, ki prehitro raste, v katerem se moje razpoloženje ne vidi v lepoti moje pisave in ki je vsak dan deležen pozornosti, če ne moje pa vaše.