Spet najdena

Prilagajanje novim življenjskim situacijam zahteva določeno mero energije. Pri meni ni nič drugače, zato je moj blog zadnje dni nadpričakovano sameval. Minuli teden je bil namreč poln skakanja naokoli v duhu služenja dinarcev, saj žal tudi uradno brezposelni prejemamo položnice in se nam sledijo sline po novem plašču, i-podu in podobnih namišljenih osrečevalcev.

Večina vas itak ve za moj status »polidelavke« in zavedam se, da bi bilo povsem nehumano, da bi od svojih najbližjih zahtevala, da razumejo zapleteno mrežo mojih služb, prostovoljnega dela, raziskovanja za faks in stvari, ki jih delam zaradi lastnega navdiha. Tudi ta teden, sem se po neuspešnem poskusu vpisa na zavod za zaposlovanje, hitro zakadila v priložnostna dela in se delala, da obvladam stvari, o katerih v resnici nimam kaj dosti pojma. Tako da če koga zanima izobraževanje odraslih v luči Bolonjskega procesa v Sloveniji, po novem obvladam tudi to. Drugi teden je na vidiku že meni bolj domače služenje vsakdanjega kruhka, ptički pa čivkajo tudi že o čisti pravi službi.

Minuli teden je odnesel še zadnje trohice jesenjske melanholije, spet se počutim celo, zvesto sebi in z jasnimi cilji. Trenutno razpoloženje je sicer obarvano še z rahlo tečnobo (Bi temu lahko rekla, da sem srečno-tečna ali tečno-srečna?), ki je posledica neprespanosti in utrujenosti po včerajšnjem maratonu. Da ne bo pomote, včerajšnji tek na Golovec ni šel preko številke 6 km, so pa Sidartovci zvečer poskrbeli za peturno prepevanje in poskakovanje. Za zdržanje takega napora je bilo obveznih nekaj piv. Posledično danes ostajam v zavetju mirnega fužinskega domka, v najbolj razvlečeni trenerki z novim delovnim statusom gospodinje.