Ženski kupe

Končno mi je uspelo prebrati Ženski kupe. Še dobro da imajo v knjižnicah rok izposoje, ker bi jo drugače verjetno brala do naslednjega potovanja v Indijo (pa ni debela, da se razumemo).

Naj povem, da sem jo sprva hotela odnesti sabo v Indijo, pa mi jo ni uspelo dobiti. Je pa zato mene knjiga odpeljala nazaj in saj so se mi ves čas branja risale pred očmi slike pisanih sarijev, črnih obrazov in neskončnih zelenih riževih polj, vohala sem vegetarijanski kari, se pačila ob misli na kisle idlije in na smrad po urinu, ko se vlak ustavi.

Knjiga je verjetno zanimiva, četudi nisi indiafrik, saj z odpiranjem vprašanj o svobodni volji žensk v indijski družbi nehote namiguje na vprašanje svobodne volje kogarkoli kjerkoli in s tem postavlja v ospredje pomen prevzemanja odgovornosti za svoje življenje. Mogoče se na prvi videz sliši filozofsko, kar bi bila škoda, saj ima s to težavo opravka vedno večji delež celotne populacije. Z mojega vidika je namreč izogibanje prevzemanja odgovornosti za lastna dogajanja srčika depresivnega mišljenja, o tem da pa je depresije vedno več pa že ptički čivkajo.

Priporočam, če vas zamika branje v barvah in vonjih, če se radi smilite samemu sebi ali pa kar tako za popestritev mrzlih večerov, ko so vse karte za Liffe razprodane.