Teta Mraz!

Težko se prilagajam na zimske razmere. Najbolj nasrkajo moja pljuča. Ne znam se pazit, še vedno se vozim s kolesom, preveč se potepam in se potem prehladim. Dobro se zgodi. Potem vsako leto ista zgodba, prvi dan ko mi ni teče več iz nosu, ajmo na aerobiko, salso in potem vsa razgreta ven, pa še na kak kuhan vinček in čisto na kratko na prednovoletno zabavico ... Saj grlo ne boli več, nos je kot Postojnska jama, lahko bi bila v reklami za Coldrex. Vendar, kohočem zaspati pa me po pljučkih praska, ko se vležem na hrbet, se že dušim, jau! In ko drugi dan na glas pametujem in se prilizujem predstavnikom farmacevtskih firm, me popade tak kašelj, da skoraj pokliičejo rešilca.
Tokrat bo pa res drugače, že cel teden nisem šla na aerobiko. Včeraj sem šla v mesto s trolo. Danes popoldne sem si šla Miklavža in pekla mafine. Upam, da se bo obrestovalo. Čutim, da so pljučka vesela, samo še poredko se oglasijo, da povejo, da se vedno malo bojujejo z viruski. Ampak del mene protestira. Manjka mi, da se bi znorela, po eni strani se počutim kot kup krompirja, ki čaka v kleti, da z njega poženejo korenine. Manjkajo mi izleti na Golovec ali v kak drug gozd. Moj nosek že celo večnost ni vohal prijetnega vonja po listu in mahu.
Mraz, kratki dnevi in samo še malo pa bo se pridružil še sneg! Se splača? valda se! Kako pa bi me drugače pogreli kuhano vino, stari plašč in prepletene rokovice. Pa kako smešna bi bila Ljubljana v lučkah, če mi na oči ne bi lezla prevelika kapa. Živela teta Mraz!