Oh ta odgovornost!

Mislim, da mi ni potrebno izgubljati besed o moji družabnosti, naravnanosti k ljudem, timskemu delu... No taka sem in tako tudi rada delam. Pa trenutno nimam te sreče. Delam sama (no včasih v pisarno uleti kak specializant, ki bi po mojem mnenju moral biti že v penziji) in vse je na meni. Ko srečam mentorja, se mi le-ta bolj ali manj prisrčno (upam da slišite moj ironično ciničen ton) nasmehne, nič me ne vpraša, nič ne priganja. Če ga jaz kaj vprašam, dobim takojh občutek, da ga priganjam in motim.
Tako pred mano je ogromna naloga, ki se dviga pred mano kot kakšen Triglav in jaz kar ne vem kje naj začnem gor lesti. Oziranje za markacijami bolj malo pomaga, ker na koncu ostanem sama s svojim delom. To ni nujno slabo, samo težko je začeti. Težko je prevzeti odgovornost za ekspedicijo na to goro. Za napake ne bo moč nikogar kriviti, še manj za nenarejeno delo. Pa kaj mi drugega preostane kot zavezti gojzarje in začeti počasi lesti. Haha, že vidim, kako bo veselo na vrhu!