06 januar, 2008

Pustite nam ta svet nedolžen in drugačen…


Čeprav se pogosto pogovarjamo o psihičnem in fizičnem kot o dveh ločenih entitetah, pa nam je v večini vsem jasno, da eno brez drugega ne obstaja in da je oboje tako prepleteno, da včasih celo težko postavimo ločnico, kje se eno začne in drugo konča.

Potemtakem ni nič nenadno, da ko naše telesce zakuha za kakšni dobri dve dodatni stopinji, ko težko gledamo, stojimo, govorimo in jemo, tudi naša psiha podobno regresira, da smo manj racionalni, bolj čustveni in občutljivi. Rabimo nekoga, da vsaj malo poskrbi za nas, skuha čajček in poravna dekco.

Podobne nitke je z mano vlekla tudi moja zadnja viroza (ki je trenutno v zadnjih izdihljajih), da sem poleg mamine masaže, cimrinega sokca in vedno zaželenih sladkih sms-jev, takoj, ko sem za silo lahko oprla pregorele očke, hotela gledat in še gledat pravljice.

Tako je moj ljubi Leptopić skoraj pregorel od vseh čarobnih urokov, napojev in rekov, med pogledanimi filmi pa me je najbolj navdušil in nasmejal Stardust, da si je zaslužil mesto v domači videoteki.

Vse lepo in prav. Vročina je končno popustila, moje telo se je malo okrepilo in danes sem v ponovnem pridobivanju kondicije za življenje že vrtela kuhalnico za nedeljsko kosilo. Termometer je že romal v omaro, pozabila pa sem pospraviti pravljično šaro na podstrešju! Ko sem se popoldne spravila k pisanju dnevnika, da bi ugotovila, čemu me hoče grabit tečnoba, mi je postalo jasno, da nekje globoko v meni spet potekajo priprave na srečanje s princem na belem konju, da se moja lenoba nadeja nad spoznanjem, da se dobrim ljudem zgodijo dobre stvari (brez da bi se bilo treba za to premakniti seveda) in podobnimi srčkanimi iluzijami.

Zato sem zdaj napisala ta post. Pogledala bom kakšna dva dokumentarca, prebrala še nekaj gradiva za sobotno izobraževanje, oprala si bom glavo in populila obrvi pa ni šment, da ne bom pripravljena na nov delovni teden.

5 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Če misliš pozitivo... si pozitiva... Ah- vse skupaj je podobno pesmi od Jovanottija;-)

Lepo da si zdrava:-)

Anonimni pravi ...

Joj, js sem bla pa tako preokupirana s svojim pokašljevanjem, da ti sploh nisem poslala nobenega "čimprejSePozdravi" smsa.
Evo, zdej pa obe kar pokama od zdravja in sma pripravljeni na nove podvige. Jupijej!!
lupčk

Anonimni pravi ...

in po kakšni logiki bi za obstoj fizičnega moralo nujno obstajati tudi psihično? ko praviš, da nam je vsem jasno, da eno brez drugega ne obstaja. mar ne obstajajo tiste stvarne stvari, kamni pa podobno, tudi, če ne obstaja psiha? al misliš, da obstajajo "stvari" samo in šele takrat, ko se jih nekdo zaveda?

... če že ravno pišeš doktorat iz psihologije, bi blo dober slišat kakšno temu primerno argumentacijo. na nivoju :P

se že veselim ;)

Simona pravi ...

Dragi Anonimni!
Pri pisanju posta res nisem mislila na absolutno resnico vsega stvarstva (ja moja napaka, bi morala to poudariti) ampak bolj na funkcioniranje posameznika in doživljanje njegovih izkušenj predvsem v povezavi z lastnim telesom.
Mislim, da je na nivoju telesa (vsaj kadar govorimo o večini normalnih pojavov, izključujoč kakšna zapletena stanja kome) težko potegniti ločnico kaj je samo fizično in kaj samo psihično. Morda je roka kot taka res lahko samo kos mesa (in tako samo fizična), vendar pri njenem doživljanju pride zraven še cel kup občutkov, misli in čustev (kakšen je njen položaj, ali me zebe v prste, je lepe oblike, jo imam rada, spomin na lansko infuzijo, prstanec brez prstana, brazgotina, muskrfibr iz včerajšnje aerobike...) in obratno sama psiha je plod elektro-fizoloških in kemičnih procesov v možganih in brez njih itak ne obstaja.
Nekateri smo res prekopirani s tistim kar počnemo, tako je tudi z mojim doktoratom, kjer me zanima kako se povezuje "fizična" bolezen in z njeni psihološki vidiki. Če se vse te domnevne zakonitosti da prenesti na nivo neoživčenih svari ali kamna, pa je stvar debate, ki si jo sam začel. Kamen bo že obstajal tudi brez naše psihe, vendar ne v našem svetu.
Lep dan!
Simona

Anonimni pravi ...

Eh, končno sem našla tvoj blog!!!!!
Lepo lepo...ustvarjalno...tudi jaz se bom zdaj posvetila pisanju...pa se kaj bereve...

papa
bodi lepo...še naprej...
Mojca

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails