Zakaj sem se vendarle cepila proti hepatitisu B?

Zadnje čase precej veliko delam (zato tudi blog sameva :). In seveda delam tudi napake. Tako sem se v ponedeljek zbodla z mikro lanceto (mala iglica s katero narediš luknjico v prst, da ti priteče kri). Nič takega, se zgodi. Meni se je prvič. No, če ne bi z njo ravno prej zbodla gospoda, ki je imel pred leti najverjetneje imel zagon hepatitisa B. Murphy itak.

Nisem se kaj dosti sekirala. Verjetnost okužbe je praktično ničelna. Pa še malo sem razkužila. Potem sem govorila z Mico, ki dela na infekcijski. Ja, ni panike, vseeno pa pridi po protitelesca. Evo pa mam! Zakaj sem pa davnega leta 2003, ko sem se cepila proti hepatitisu A šparala!

No tako je bilo treba v grozni monsunski Ljubljani (ko avtomobili na cesti praktično zamrznejo), do osebne zdravnice po napotnico, potem med kosilom dati kri na infekcijsko (ja na srečo so vsi rezultati negativni), nazaj v službo, na španščino ter ob osmih zvečer, ko sem bila že popolnoma izžeta še na infuzijo protitelesc in cepljenje.

Ko sem vsa premražena od kolesarjenja po mokri Ljubljani čakala, da mi sestra vstavi kanalček v žilo, se je zapletlo. Mojih žil ni bilo nikjer! Murphy again. Peti poskus rovarjenja po mojih rokah je uspel. Dve uri sem potem ležala v tisti mrzli sobi in čakala, da se zadeva steče v mene. Moram reči, da so bili precej idealni pogoji za smiljenje sami sebi.

Danes utrujena. Polna modric po rokah. Z nosa mi teče. Pa kljub temu srečna, da ne bom umrla zaradi ciroze jeter. Zaradi majhne napakice.