Razglednica z Debelega rtiča

Vreme je jasno, imam se krasno,

družba imenitna, hrana apetitna.

Le to mi fali, da tebe zraven ni.

Takole se je glasilo besedilo na karticah, ki sem jih pisala iz kolonije na Debelem rtiču, ko sem bila še majhna (in potem tudi malo večja) punčka. Danes bi lahko napisala podobno. Po nekajdnevni začetni dežni zmrzali zdaj prijetno švicamo ob vsakem koraku kot se za morje spodobi. Dnevi so dolgi in spanca mi malo primanjkuje, dugače pa se nad pričakovanji zabavam.
Prej nepoznani sotrpini (beri vodiči in ostalo osebje) so se izkazali za res super ljudi in po desetih dneh je občutek, da sem med tujci že zdavnaj pozabljen. Otroci so neverjetno pridni in lepo vzgojeni, ampak dela mi vseeno na srečo ne zmanjka. Dokler še mularija spi, se pravi tam nekje do sedme ure zjutraj, gremo teč med vinograde do Italije (v resnici je to zelo blizu) in potem pa si ponavadi pred zajtrkom privoščim še skok v morje in imam občutek da sem v raju.
Čez dan se ukvarjam s tamalimi in v večini primerov nam gre kar dobro. Se pa najdejo tud taki, ki jim ne moremo do živega. Pa bi blo fajn. Ampak nismo vsemogočini in na srečo se mi je ratalo s tem sprijaznit. Večeri so pestri od triatlona, olimpijskih iger, izbora za mistra in miss pa Pro et contra do plesov in filmov, da mi res ne utegne bit dolčas. Ko vse pospi odpremo kakšno pivo in čvekamo, spet tako kot se za morske večere spodobi!
In čeprav je vse tko sploh in oh super, malo pogrešam svoje najdražje. Da te kdo malo poboža po hrbtu in mu lahko, kaj tečno zabrusiš. Sicer pa ima vse svoj čar, v prikriti samoti se mi je uspelo odklopit od vsakdanjih problemov, spet sem po dolgem času sproščena in mirna. Pa tudi zelo srečna.