Priklopljena

Končno pišem iz zavetja ljubega doma. Zadnjih 14 dni sem se potepala na Debelem rtiču, nekateri pa še ne veste, da so se moje misli skoraj ves čas vrtele okoli cukrov.

Smisel kolonije je bil namreč ta, da preko stotim sladkorčkom pomagamo čim bolje urediti njihovo sladkorno bolezen. Ker njihova trebušna slinovka ne proizvaja več inzulina, si morajo za zniževanje koncentracije sladkorja v krvi le-tega večkrat dnevno vbrizgavati. Da je to lažje predvsem pa bolj postopno in boljše nadzorovano, jih večina uporablja inzulinske črpalke. Napravica postopno dovaja preko cevčice inzulin v telo in tako preprečuje prehitre dvige in padce krvnega sladkorja.Na žalost pa ne zna še povsem sama misliti. Ob vsakem obroku ji moraš povedati, koliko inzulina naj ti da. Zato moraš natančno preračunati, koliko ogljikovih hidratov si pojedel in zmeriti, kakšen je takrat tvoj cuker.
Da bi dobila boljši vtis, kako zahtevno je vse to, sem štiri dni poskusila nositi črpalko, šestkrat na dan meriti krvni sladkor in šteti vse pojedene OH-je. Priznam, precej tečno je, četudi namesto inzulina vate teče fiziološka raztopina in je tvoj cuker ravno prav visok ne glede na to, da si pojedel Magnum z dvojno čokolado ali narobe izračunal OH-je. Na srečo pa se malo navadiš, da nekaj konstantno binglja iz tebe pa tudi znanost kot drugje napreduje.
Danes, ko brezskrbno že cel dan nekaj po malem glodam in ležim doma, moram brez dvoma čestitati vsem mojim sladkorčkom, ki vsak dan znova in znova vztrajajo in se trudijo za svoje zdravje. Navijam za njihovo zmago!