Predpotovalna mrzlica

Pogrešam jo. Nič me ne zvija ne stiska. No morda bo začelo. Pakiram sicer že malo, ampak leno, kolikor se le da. Občutek, da bo vse teklo kot po maslu je skoraj premočen. Ampak paše, da nisem živčna, paše spoznanje, da se ne sekiram več za vsako malenkost. O, se pa veselim. Dolgih praznih minut, ko ni potrebno, da mislim na karkoli. Lahko berem knjigo, se potopim v svet drugih, lahko zatavam vase, lahko si predstavljam življenje domačinov in si izmišljujem zgodbe. Lahko pa tudi ne. Lahko se samo izgubim v dolgih vožnjah, potikanju, čudenju, v vrvežu ulic in v miru narave. In na koncu vse vtise prinesem domov, da burijo mojega duha še kar nekaj mesecev.