Mraz, sol in neskoncno lepih razgledov

Po dolgem casu sem spet pri moci za javljanje. Kot je ze iz naslova razvidno, je mraz tisti, ki me je najbolj izcrpal. Pa ce temu dodam se neskocno suh zrak (ki mi je pridelal strije po stranskem delu trebuha), neskoncne kilometre po neasfaltiranih cestah (gratis vecurno anticelulitno tresenje) in negotovost ob dogovarjanju za nadaljne ture in prevoze (na besede lokalnih turisticnih agentov se ne gre vedno zanesti), si lahko predstavljate, da sem vceraj po ponovnem prihodu v La Paz cel dan z veseljem pocela nic in se malo manj.

Na sreco lahko pa brez pomislekov recem, da je bilo vredno. Razgled je bil iz trsocega dzipa ves cas tako fantasticen, da se mi je na koncu ze vse zdelo malo kicasto ;) Ocitno je morajo najlepsi naravni cudezi res ostati za ljudi tezje dostopni, da lahko ohranijo svojo velicino. Trip cez solna polja in jezera do Chila mi je ponudil prizore, kot jih se prej nikoli nisem videla, ceprav so bili pogostokrat lepsi iz varnega zavetja. Ko sem se narec le pripravila na iztop iz avta, me je ponavadi skoraj odpihnilo, noge in prste pa sem imela v trenutku premrazene. Ponoci smo spali v neogrevanih sobah, saj v puscavi skorajda ni drv, ki bi jih lahko kurili. Greli smo se s cajem, vinom in dobro druzbo ter na moje presenecelje veliko bolj trdno spali, kot bi za razmere pricakovala.

Po prihodu v Chile (San Pedrio de Atacama) sem se neskoncno razveselila malega mesteca, zraka, prijetnejsih temperatur in moznosti pocitka. Na moje razocaranje ni bilo vode, da bi se lahko po slabih stirih dneh stusirala, pa sem se malo naprej smrdela. Drugo jutro smo sli navsezgodaj gledat gejzirje in se danes sem huda na receptorko, ki nama ni povedala, da se moramo dobro obleci. Tako jaz v teniskih, tankih zoknih in poletnih hlacah stopim iz avtobusa na 4300 metrov v manj kot deset stopinj pod niclo. Kljub lepoti gejzirjev je bila ura cakanja na kopanje v termalnem bazencku ena najbolj grozljivih zame. Vmes mi je Andrej za silo pogrel noge, k sebi pa sem prisla sele po kopeli v zveplani a skoraj vreli vodi.

Popoldne sva si ogledala Dolino Lune, ki je bla glavni razlog zakaj sem sploh hotela v Chile. Ja in ni mi zal. Za moje oci nevajane puscave in pustinje je bil to pravi raj. Na zalost mi je malo zmanjkovalo energije za navdusenje in fotkanje, ampak spomini so ostali. Za pot nazaj do La Paza sva rabila vec kot dober dan. Vsa presrecna sva si takoj privoscila dodaten spanec, vsez sok in solato. Zdaj sva naspana in ze kujeva nacrte za naprej, casa ni veliko. Se slab teden je pred nama. Zdi se mi ravno pravi cas za pristanek na topla slovenska tla in med domace objeme. Komaj vas cakam!

P.s. Za bolj prepricljive fotke glejte Andrejev blog!