30 september, 2008

Brez nč ni nč...

Včasih sem prav huda na tele jesenske mesece, ki me po ponavadi zabavnem poletju vržejo na realna tla. In pol me prime, da bi v obilici stvari in dogodkov kar vrgla puško v koruzo, ko pa na videz zgleda, da se stvari nikamor ne premaknejo. Ker sem pri svoji raziskavi že kakšnih par mesecev skor na pol pa še kar ne čez polovico. Ker se ne morm prebit čez strašno zanimive članke in speljat, kar me prosijo. Ker se dogodki okoli mene vrtijo drugače kot bi hotla. Ker, ker, ker...
Pa točno vem, kaj je treba. Ampak, jaz bi se najraje še vedno upirala. Si zatiskala oči pred jasnimi dejstvi in obveznostmi. Cincala nekaj tam na vrhu toboganov in razmišljala o tem, kako bi sicer bila spodaj, ampak kako se vseeno ne bi peljala. Pa sem si na srečo dovolila dojeti, da si sama otežujem stvari, ko se nočem spusti in prepustiti. Ko se držim nečesa česar ni in se upiram spremembam.

Daj spusti se!

Brez nč ni nč sem si rekla, pa sem dans vstrajala, da sem v službi dobila tist, kar rabim, se prijavla na Ljubljanski rekreativni tek in si iskreno čestitala za ves svoj pogum, ki sem ga nucala, da sem se sploh spustila v vso zmešnjavo. In ne bi bla jz jz, če ne bi v resnici v vsebi verjela, da je prav vse kot je treba.

5 komentarjev:

andreja pravi ...

ČESTITAM!!!!juhej ...
super, me veseli, da si se odločila!
se vidiva na startu ;-)

Katarina pravi ...

bravo simona, bom navijala zate!

Simona pravi ...

Hvala vama punce! No sej zdej pa ne bi bilo slabo, če bi še malo potrenirala :) Bom probala čez vikend!

nina pravi ...

waw... se bomo skupaj brezglavo podile po Ljubljani- k kakšne KURE;-))))

Simona pravi ...

Superca Ninček! Predlagam pa pol kako kavico! Lahko tudi na Fužinama!

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails