Proti soncu med oblake

Ko sva daljnega lanskega leta z Irenco čepeli v šotoru v baznem kampu Stoka in razmišljali o tem kaki carici sva, je Irena zgroženo ugotovila, da moja noga še ni stopila na Triglav (no pa niti na kako drugo višjo slovensko goro). Beseda je dala besedo in leto kasneje, natančneje ta vikend, sva šle izpolnjevat stare obljube.
Družbo sta nama delala še Barbara in Rok, da pa nam ne bi bilo vroče, nas je prvi dan veselo pral dežek. Prespali smo v Vodnikovi koči, kjer smo se zabavali na račun borovničk in stare skrbnice.

Drugo jutro je po čajčku na Planiki postalo še bolj veselo. Meni, mestnemu dekletu, so mokre stene malo pognale strah v kosti in mogla sem se par krat ustavit, da se umirila svoj srček. Ko so se zadnje pol ure vame zaganjali sunki vetra in so mimo mene švigali oblaki, sem se seveda spraševala kaj mi je tega treba in da me nikol noben hrib ne bo več vidu (ja, me prav zanima). Na vrhu sem fasala trikrat po riti, navzol pa se me je šefica usmilila, da smo se spustili čez Mali Triglav.


Na koncu smo bili najbolj veseli ponovnih borovničk pri vodniku in večerje planincu. V vseh urah hoje smo valda spet naredil nove plane za oktober in se narežal za cel tedn. Zarad gužve izleta verjetno še dolg ne bom ponovila, bom pa v prihodnje bolj aktivno naročala mal lepše vreme, ko bom spet lezla med oblake.